Gulag.si » Portfolio

ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ: BIOBOT 1.1

zoranjana — Thu, 24 Oct 2019 17:59:55 +0000

Umetniški opus ‘Biobot’ je sestavljen iz niza projektov, v katerih umetnik s sodelavci razvija mehaniko gibanja, ki omogoča premikanje bionične kompozicije s pomočjo v laboratoriju vzgojenega mišičnega tkiva. Projekt ‘Biobot 1.1′ je drugi razvojni korak, v katerem je nevronsko tkivo aktivno povezano z mehatroniko membrane, ki se premika glede na aktivnost nevronov, priraščenih na mikroelektrodno polje (microelectrode array).

////

Kdaj, kje: 13. junij 2019, Modul / Zavod Kersnikova, Kersnikova 4, Ljubljana

Sodelavci: Matic Potočnik, Erik Krkač, Cveto Kunševič, Tomo Per

Soprodukcija: Zavod Gulag, Galerija Kapelica / Zavod Kersnikova

Projekt podpirata STARTS (iniciativa Evropske komisije) in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.

MITO GEGIČ: SPOMNI SE ME KOT DEL DNEVA

zoranjana — Thu, 27 Jul 2017 21:05:18 +0000

Okoli dejavnosti lova, ki je pred nastopom poljedelskih kultur ob nabiralništvu predstavljal osrednji način človekovega prehranjevanja, se je skozi čas ustvarila prostrana mreža pomenov in simbolike. Ta je s pomočjo kultne figure lovca izpostavljala vrednost lova za preživetje, predvsem pa utrjevala predstavo o lovčevi (patriarhalni) prevladi nad stvarstvom. A lov, ki se je kasneje marsikje uveljavil tudi kot modni oziroma statusni simbol, je sčasoma vsaj v »razvitem« svetu v največji meri izgubil svojo primarno vlogo pridobivanja hrane – lovska kultura se danes opredeljuje predvsem kot metoda upravljanja, nadzora in varovanja prostoživečih vrst živali oziroma njihovega okolja. Tudi zato lov kot tak v sodobnem svetu vzbuja nasprotujoče si občutke: na eni strani se vzpostavlja kot samoumevnost in tradicija, kot prežitek pranagona v človeku in izraz nekakšne prvobitnosti, na drugi kot poskus gospostva nad ekosistemom, umetno vzdrževanje njegovega ravnotežja, ki ga je s svojo agresivno nadvlado nakrhal prav človek.

Lovsko kulturo dojemamo bodisi kot dobronamerno varovanje okolja bodisi kot kruto plenjenje; ob tem fenomenu se poraja svojevrstna napetost med racionalnim in prvinskim – in prav iz tega konflikta črpa tudi Mito Gegič. Umetnik, ki se je uveljavil s tehnično nekonvencionalnim slikanjem sveta sodobnih lovcev, z zadnjimi razstavnimi projekti vse bolj posega po drugih medijih: kompleksen odnos človeka in narave, kot se kaže skozi prizmo kulture lova, Gegič na tokratni razstavi uprizarja s pomočjo objektov oziroma instalacij, pa tudi z videom in zvokom.

Umetnikova najnovejša dela temeljijo na naboru predmetov, ki jih tako ali drugače povezujemo z lovom. Slikarsko platno je nadomestilo zanimanje za specifično materialno kulturo: igrive metamorfoze, ki vzbujajo presenečenja, predvsem pa vešča poigravanja s konteksti oziroma s funkcionalnostjo proizvajajo pomenljive alegorične učinke, ki jim seveda ne manjka ironičnih poudarkov. Z zasedbo prostora, ki postane nezanemarljiv element razstavnega doživetja, se umetnikove težnje usmerjajo k njegovi preobrazbi ter interaktivni manipulaciji gledalčeve izkušnje v njem. Gegičevo tematiziranje lova in lovske kulture se osredotoča predvsem na nekakšen angst: razstava izpostavlja temeljno, vseprežemajoče nelagodje, ki ga vzbuja človekov dvoumni odnos do narave – in kot se nazorno razodeva prav skozi fenomen lova. Poetični naslov razstave stoji v opreki s tistim, kar ta pripoveduje: ob videnem se je težko upreti občutku, da se za blagozvočnim poimenovanjem skrivajo predvsem smrt in uničenje, strah in tesnoba. Mehanski zvoki, ki jih s svojo bližino sproža gledalec, le še krepijo tovrstno izkušnjo. Zdi se, da se lovske parafernalije levijo v absurdne označevalce nadvlade, ki se obrača proti tistemu, ki jo izvaja. Proti človeku torej, z njegovim rastočim nelagodjem in tesnobo vred. Avtor je to dosegel tako, da je v vsako izmed treh razstavljenih del vpisal svojevrstno razpoko, semantični lom, ki iz nevidne točke uperja prst v odsotnost … ali kot pravi avtor, »v igro med prostorom in časom, prehodom in vdorom, med prej in zdaj.«

Matjaž Brulc

////

Through time a vast array of meanings and symbolism have been linked to hunting, which was – together with gathering – the main food supply for mankind before we turned to agriculture. Through the cult figure of the hunter this exposed the value of hunting for survival, and strengthened the image of the hunter’s (patriarchal) domination of the world. However hunting, that was often established as a fashion or status symbol, gradually lost its primary role of obtaining food – at least in the ‘developed’ world. Nowadays hunting is predominantly conceived as management, control and protection of free-living animals and their environments. This is one of the reasons why hunting rises mixed feelings in the contemporary world: on one hand it is established as self-evident and a tradition, as a surplus of the ancient instinct in man and an expression of a certain essence, while on the other it is seen as an attempt to master the ecosystem, artificially maintain its harmony, which mankind disrupted with his aggressive dominance.

We experience hunting either as well intentioned protection of nature or as cruel plundering; at this a certain tension appears between the rational and the primal – and Mito Gegič draws from this very conflict. He is an artist who has established himself with technically unconventional paintings of the world of contemporary hunters, however, in his last exhibitions he started to increasingly reach for other media. In this exhibition Gegič depicts the complex relation between man and nature as shown through the prism of the hunting culture depicted with the aid of objects and installations, video and sound.

The artist’s most recent works are based on a collection of objects that are in one way or another connected to hunting. The painting canvass replaced the interest in specific material culture: the playful metamorphoses trigger surprises while the skilful toying with contexts or functionality produce meaningful allegoric effects, which of course do not lack ironic emphasis. By occupying the space which becomes a significant element within the exhibition experience, the artist’s aspirations are guided to his transformation and interactive manipulation of the viewer’s experience within himself. Gegič’s focus on hunting and the hunting culture revolves mainly around a certain angst: the exhibition exposes the fundamental, pervasive unease, which is raised by the people’s ambiguous relation towards nature – and is clearly revealed through hunting. The exhibition’s poetic title stands in opposition with what it narrates: while looking at it, it is hard to resist the feeling that behind the finally tuned title we can feel death and destruction, fear and anxiety. The mechanical sounds that are triggered by the viewer’s proximity strengthen this experience. It seems that the hunting paraphernalia are transformed into absurd signifiers of dominance, and this is turned against the one who is enforcing it. Of course this means it is turned against humans with their growing unease and anxiety. The artist achieved this by introducing a unique crack into each of the three exhibited works, a semantic break that points a finger towards the void… or, as the artist stated, “into the game between space and time, passage and invasion, between before and now.”

Matjaž Brulc

////

Zvrst: prostorska instalacija

Kdaj, Kje: 31. 7. 2017 ob 21h – 4. 9. 2017, Galerija Kresija, Stritarjeva 6, Ljubljana

Vodstvo: 28. 8. 2017 ob 18h

Konstrukcija mehanizmov: Zoran Srdić, Polona Černe

Programiranje: Matic Potočnik

Zahvala: Tina Dobrajc in Družina

Prevod: Sunčan Stone

Foto: Mito Gegič

Produkcija: Jana Putre Srdić, Zavod Gulag

Soorganizacija: Galerija Kresija

Podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS

MITO GEGIČ: REVIR

zoranjana — Sat, 10 Dec 2016 11:09:07 +0000

Mito Gegič si maskirno uniformo divjaka tudi tokrat nadeva v karseda kulturni maniri. Spopad tako imenovanega civilizacijskega napredka, ki mu vlada razum, in akulturnega, ki ga naprej vleče človekova prvinska intuicija, je skozi prispodobo lovstva uprizarjal že v slikarstvu. Odtis lastnega kopita je pustil v njem, ko je slikarsko platno pred slikanjem z akrili prelepil s samolepilnim trakom, nato pa posamezne trakove odlepil in jih uporabil na novi podlagi. A sprememba medija – tokrat smo priča prostorski instalaciji – Gegiču omogoča dodatno stopnjevanje napetosti med človekovim pehanjem za racionalnim in njegovimi animalističnimi instinkti. Je nova manifestacija človekove ambivalentne želje, da bi naravi obenem ubežal in ji pripadal.

Ko torej avtor na tla položi telesa jelenov in srn, seveda provocira. O jelenjadi pričajo le lovske trofeje, odslužena kopita in rogovje, ki zgovorno silijo izpod obrabljenih vojaških odej. Lovsko tihožitje uravnava miroljuben dihalni pulz spečih živalskih trupov, pod odejami se namreč skriva preprost dihalni mehanizem. Obenem pa odmev živalske sape z vlago otežuje galerijski prostor in ga preobraža v kuliso gozdne jase, na kateri je nekoč vladal mir. Ker ji zdaj vlada človek, je obiskovalec z vsakim odštetim dihom v prostoru bližje potrditvi slutnje, da ne zre v trupe, temveč v trupla.

To torej ni Mitova gozdna idila, skupina živali se k lovcem tokrat ni zatekla iščoč varnost v zadnjih izdihljajih. Čeprav so lovske družine v svojih revirjih zadolžene za opazovanje, štetje in popisovanje ženskih in moških, zdravih in bolnih predstavnikov vrste ter krmo in zdravljenje divjadi, skrbijo tudi za uplen in odstranitev iz narave; častni beležniki prostorskih in časovnih migracij omenjenega življa, ki zastopa atribute divjine, so. Skrb za ohranjanje naravnega stanja in skrb za javno lastnino sta njihov etični imperativ, četudi ga vedno znova izpolnijo skozi pok, skozi akt nasilja. Najbolj skrbni izvrševalci javnega dobrega so namreč, ko opravijo največ nadzora.

A ambivalenca do lovske poklicanosti, ne zgolj poklica, je tokrat načrtno izzvana. Človek nasilje, ki ga izvaja nad živalsko vrsto, izvaja tudi nad svojo lastno, s čimer Gegič zavrne hegemonijo kulture nad naturo. Nadzorne mehanizme tematizira s pametnimi telefoni, ki zrejo v obiskovalce s posnetki obrazov, torej oči, ust in dlani, kar se nam kot državljanom diktature socialnih omrežij in vladavine podatkov več ne more zdeti tuje. Pametni telefoni so najkasneje s Snowdnovimi razkritji nehali biti nedolžen pripomoček za klice, temveč so postali vrhunski vohunski aparat, nezmotljiv predvajalnik posameznikove zasebnosti, ki služi predvsem apetitom kapitala in državne varnostne paranoje. Ta (v skrbi za javno dobro) perverzno nadzoruje državljanove premike, kot lovec v svojem revirju nadzoruje živalske. Mito sicer tokrat uprizarja hip lovskega štetja in pregleda nad uplenjeno divjadjo, a obljublja, da ritualnemu tretmaju že naslednjič ne bodo podvržene le srne ali jeleni. Vprašanje ostaja, kdo bo ostal, da domov odvleče trofejo.

Mito Gegič tako nadaljuje družinsko tradicijo in ostaja lovec. S tem ko raziskuje odnosnost med naravo in kulturo, ima na muhi vedno tudi lastno divjino, lastno drobovino. Če za trenutek izprežemo in pustimo v kotu počivati nabito puško ali nabit telefon, skozi katera motrimo življenje, se nemara znajdemo iz oči v oči. Ne le z divjino v sebi in drug z drugim, temveč tudi z mehanizmom, ki pod površino poganja Gegičevo ustvarjanje.

Maja Šučur

////

Zvrst: prostorska instalacija

Kdaj, Kje: 23. 12. 2016 ob 19h – 5. 2. 2017, Galerija Stolpa Škrlovec, Layerjeva hiša, Tomšičeva 32, Kranj

Vodstvo: 10. 1. 2017 ob 17h

Tehnična podpora: Sergej Gluhodedov, Marko Mlakar, Tina Dobrajc

Produkcija: Zavod Gulag

Koprodukcija: Zavod Carnica (Layerjeva hiša)

Podpora: Mestna občina Kranj

ZORAN SRDIĆ JANEŽIČ, OTTO URPELAINEN: HORSEPOWER / KONJSKA MOČ

zoranjana — Wed, 07 Dec 2016 20:54:31 +0000

Konjska moč: poetika gibanja je intermedijska situacija za premišljevanje tehnološkega napredka v posthumanističnem kontekstu.

Konj v instalaciji je hibridni robot (hibrot) z lastno zaznavno in gibalno inteligenco, ki jo poganja bioreaktor. Za razliko od kiborgov, pri katerih je organizem opremljen z elektronskimi podaljški, je hibrot organizem, ki enakovredno vključuje elektronske in biološke elemente. Hibrot ni niti živ niti mrtev, nahaja se v vmesnem prostoru, v katerem ne štejeta niti življenje niti smrt, temveč kategorije, ki so izven človeškega dometa.

Bioreaktor poganjajo kemični procesi v trohnečem mesu, ki povzročajo spremembe v impedanci ali v razmerju med izmenično napetostjo in tokom v električnem krogotoku. Hibrot je tehnični, znanstveni in kulturni problem, ki se ukvarja s tremi nivoji eksperimentalne znanosti. Prvi problem je vzpostavitev stabilne komore, ki bi s pomočjo kemičnih reakcij poleg električne napetosti (volti) proizvajala zadostno električno silo (amperi), da bi konja spravila v gibanje. Drugi problem je mehanski ali konstrukcijski, saj morajo biti materiali skrajno lahki, da obstaja upanje, da se bo z majhno električno silo ali potenco, ki jo proizvaja bioreaktor, konj dejansko premaknil. Tretji problem je razvoj hibrota v smeri samostojnega, samozadostnega gibljivega-ganljivega objekta, ki ni samo premičen, temveč se odziva tudi na zunanje okolje z ultrasoničnimi in infrardečimi tipali. Bioreaktor v instalaciji vključuje mrtvo, razpadajoče meso, ki ni obravnavano s pozicije strahu, temveč z vidika potencialnosti. Strah, ki ga človek čuti ob soočenju z nepredvidljivo naravo in neizbežnostjo smrti, je v instalaciji uporabljen kot sposobnost za novo življenje, v novem časovnem in logičnem sosledju.

Pojem konjska moč se ne nanaša zgolj na moči motorjev z notranjim izgorevanjem v avtomobilizmu, hkrati se na pojem vežejo številni drugi kulturni pomeni, kajti konj je v človeških civilizacijah postal bodisi simbol vojaške in patriarhalne moči (kipi konjenikov) bodisi kulturalizirane narave z udomačitvijo »divjih živali« in nadzorom nad naravnimi silami (jamske poslikave). Obe perspektivi temeljita na strogo hierarhičnih in antropocentričnih razmerjih, pri čemer je konj zgolj predmet nadzora.

Konjska moč: poetika gibanja je prostor upanja, ne prostor zahtev in pogojnih stavkov. V projektu umetniki, znanstveniki in tehnologi težijo k pristopom tako imenovane »mehke moči«, ki z vidika tehnološkega napredka spodbuja metode sodelovanje in neprisilnega delovanja. Sprašujejo se, če je možno spraviti mehanizem v gibanje brez prisile. Z eksperimetalnimi praksami poskušajo realizirati mehanizacijo in tehnologijo, ki ne temelji na kulturi podrejanja, temveč poslušanja narave. Raziskujejo, kako razmišljati o pogonski moči, ki ne bi ustrezala človeškim pričakovanjem, temveč bi sledila potencialnosti bioloških organizmov. Cilj eksperimentov je tehnološki napredek, vendar tehnološki napredek, ki sledi zakonitostim obstoječih organizmov.

V suspenzu, ki ga ustvari pričakovanje (anti)potencialnosti v vprašanju ali se bo konj premaknil ali ne, leži tudi poetika neuporabnosti. Konj, ki že od začetka človeške civilizacije služi kot gibalno orodje za človeka, postane samostojno bitje, ki je uporabno samo sebi.

Ida Hiršenfelder

////

Horse power: The Poetics of Movement is an intermedia situation established so that one can reflect on technological progress in the post-humanistic context.

The horse in the installation is a hybrid robot (hybrot) with perception and movement intelligence that is powered by a bioreactor. In opposition to cyborgs (organisms equipped with electronic extensions) the hybrot is an organism created from equal shares of electronic and biological elements. The hybrot is neither alive nor dead, it lies somewhere in between, somewhere where neither life nor death count, in a space governed by categories that are beyond human range.

The bioreactor is fuelled by the chemical processes in the rotting meat which cause the changes in the impedance or in the ratio between the alternating current and the current in the electric circle. The hybrot is a technical, scientific and cultural problem that addresses experimental science on three levels. The first problem deals with establishing a stabile chamber, which would, through chemical reactions, produce not merely electrical current (volts) but also a sufficient flow rate (amperes) to put the horse in motion. The second problem is of a mechanical or construction nature, for the materials need to be extremely light if we wish to have the slightest chance of moving the horse with the small electric current that is produced by the bioreactor. The third problem is how to develop the hybrot in the direction of an independent, self-sufficient moving-touching object, which does not merely move, but also responds to its environment with ultrasonic and infrared sensors. The bioreactor in the installation includes decaying meat, which is not viewed from the position of fear, but from the position of its potential. In this installation the fear that a person feels when confronting unpredictable nature and inevitable death, is used as a capacity for new life, in a new temporal and logical succession.

The term horse power is not applicable merely to the power of the internal combustion engines used in motor vehicles, for it is also linked to numerous other cultural meanings, as the horse has been, since the beginning of civilisation, either a symbol of military and patriarchal power (sculptures of horsemen) or a symbol of cultivated nature with the domestication of “wild animals” and control over natural forces (cave paintings). Both perspectives are based on strictly hierarchical and anthropocentric relations in which the horse is merely a subject of control.

Horse power: The Poetics of Movement is a space of hope, not a space of demands and conditional sentences. In this project artists, scientists and technology experts strive towards the so-called “soft power” approaches which encourage cooperation and unforced operation that will drive technological progress forward. They wonder whether it is possible to set a mechanism into motion without coercion. Through experimental practices they try to realize the mechanisation and technology, which would not be based on the subordination of nature, but on listening to it. They research and consider driving power, which would not necessarily comply with human expectations, but would follow the potential of biological organisms. Technological progress is the goal of their experiments, however this progress should follow the laws of existing organisms.

The suspense created by the expectation of the (anti)potentiality as to whether the horse will move or not, also includes the poetics of uselessness. A horse that has served as a tool for moving mankind since the beginning of civilization, has now became an independent being that is useful only to itself.

Ida Hiršenfelder

////

Kdaj, kje: 16. december 2016 – 13. januar 2017, Galerija Kapelica, Kersnikova 4, Ljubljana

Zasnova in razvoj konstrukcije: Zoran Srdić Janežič

Zasnova in programiranje: Otto Urpelainen

Programiranje: Martin Podlogar

Pomoč pri razvoju bioreaktorjev: Sara Zupanc, Benjamin Drakslar

Svetovanje pri bioreaktorjih: Kristian Tkalec

Pomoč pri izdelavi robota: Polona Černe, Žiga Lebar, Janez

Besedilo: Ida Hiršenfelder

3D vizualizacija in renderiranje: Urša Vidic

Prevod: Sunčan Stone

Kovinska konstrukcija: Uroš Mehle

Izdelava steklenih posod: Zvonko Drobnič

Produkcija: Zavod Gulag

Koprodukcija: Galerija Kapelica, Lutkovno gledališče Ljubljana, Layerjeva hiša (Zavod Carnica)

Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

Zahvala: MARU d.o.o.

URŠA VIDIC: GLASSWORKS / Ločeno od sveta

zoranjana — Thu, 29 Sep 2016 18:27:32 +0000

S svojimi zadnjimi projekti se Urša Vidic vse odločneje podaja v svet narave, pri čemer jo zanima upodabljanje njene neupodobljivosti, poustvarjanje njene skrivnostne lepote, nekakšno utopično iskanje nedosegljive točke, ki bi razodela in pojasnila duhovno bistvo tako nas samih kot sveta okoli nas. Narava je v njenem delu razumljena predvsem kot zrcalo, ki omogoča spogledovanje s človekovim sebstvom. V umetničinih skrbno izdelanih mikroambientih se objektivnost umika neoromantični intuiciji in domišljiji, s čimer se ustvarja pomenljiva igra iluzij, ki s simulacijo narave in atmosferskih učinkov zarisujejo avtoričino fascinacijo nad naravo, njeno željo po zaobjetju in posredovanju tiste presežne transcedentalne izkušnje, ki jo ta omogoča.

Umetničini objekti so namensko skonstruirane vitrine, katerih zapletena, a domiselna tehnološka oprema omogoča vzpostavitev atmosferskih učinkov v zaprtih mikroambientih, kjer se narava in naravno manifestirata skozi prisotnost emblematičnega objekta. V nekoliko starejših delih se v vitrinah skrivajo pomanjšani, a še kako naturalistični fragmenti arktične krajine, tokrat v galeriji Kresija pa je umetnica kot središčni element izbrala drevo, obdano s skrivnostno meglico, ki se izmenično poraja in izginja med vejami njegove krošnje. Pomanjšano, v stekleno vitrino ujeto drevo postaja tako vidno in obvladljivo, hkrati pa tudi nedosegljivo, »ločeno od sveta«. Drevo prevzema mesto simboličnega bistva narave, postane središčni označevalec nevidne krajine, spremenjene v tehnološki habitat in pospremljene z zvočno spremljavo, ki naglaša njeno poetično vrednost.

Umetničin novoromantični »obrat k naravi« zadeva predvsem raziskovanje vidnega prostora narave in možnosti njene reprezentacije, hkrati pa tudi analizo duhovnih konceptov, ki jih ta poraja. Urša Vidic se pri svojem delu spogleduje s tradicijo romantike, ki je v novejši umetnosti naravo prva povzdignila v subjektivistični izraz (umetnikovega) duhovnega sveta, v prostor, ki omogoča doživetje sublimnega. Umetnica je razvila minimalističen in sodoben vizualni besednjak, ki omogoča gradnjo specifičnega konteksta, v katerem je narava predstavljena skozi simulaker, kot očitno skreiran muzejski eksponat, ki je skrit za steklom in tako odmaknjen od gledalca. Narava, ki nam jo predstavlja umetnica, je tako namerno in očitno sfabricirana, pa tudi že muzealizirana, njena fantazmatska prezenca terja delovanje zahtevnega tehnološkega aparata. Zdi se, da avtorica s tem opozarja na ambivaleneten odnos človeka do narave: ljudje si jo že od nekdaj prisvajamo in izkoriščamo, jo vztrajno klasificiramo in analiziramo, da bi si jo tako še učinkoviteje podvrgli, medtem ko jo na drugi strani brezpogojno občudujemo ter preko nje in njenega nedoumljivega bistva iščemo predvsem pot do samih sebe. Tako se zdi, da drevo v vitrini nastopa kot opomnik človekove nesposobnosti, da bi naravo, s tem pa tudi sebe ubranil pred ̶ samim seboj.

Matjaž Brulc

////

With her latest projects Urša Vidic is stepping into the world of nature with ever greater decisiveness. In her work she is interested in depicting nature’s non-depictability, recreating its mysterious beauty, utopically searching for an unreachable point that would reveal and explain our spiritual essence as well as that of the world surrounding us. She sees nature as a mirror through which one can flirt with the human essence. In her carefully created micro environments objectivity is replaced with neo-romantic intuition and imagination that create a meaningful play of illusions, and through the simulation of nature and atmospheric effects show the artist’s fascination with nature and her desire to capture and mediate those extra transcendental experiences that nature enables.

The artist’s objects are purposefully constructed display cabinets with complicated and well thought out technological equipment which enables the creation of atmospheric effects in closed micro environments, in which nature is manifested through the presence of the emblematic object. In her somewhat older display cabinets she hid small, but very naturalistic fragments of the arctic landscape, but this time she chose a tree as her central element. The tree is surrounded by a mysterious mist, which appears and disappears from and into the tree’s canopy. A minimised tree, trapped in a glass display cabinet, thus becomes visible and manageable, while remaining unreachable, “separated from the world.” The tree assumes the position of the symbolic essence of nature; it becomes the central signifier of the invisible landscape, changed into a technological habitat accompanied by sound which emphasizes its poetic value.

The artist’s new romantic “turn towards nature” mainly focuses on the research of nature’s visual space and the possibilities of its representation, and the analysis of the spiritual concepts that nature evokes. In her work Urša Vidic flirts with the romantic tradition, which was the first art period in the modern times to raise nature to the subjectivist expression (of the artist’s) spiritual world, to a place that enables the experience of the sublime. The artist has developed a minimalistic and contemporary visual vocabulary, which enables the construction of a specific context, in which nature is presented through simulacra, as an obviously created museum exhibit that is hidden behind the glass and thus distanced from the viewer. The nature that the artist presents is thus deliberately and obviously fabricated and turned into a museum piece, while its phantasmal presence demands the operation of a demanding technological apparatus. It seems that the artist uses this to point towards the ambivalent relation between man and nature: people have been appropriating and using nature from the beginning of time, we persistently classify and analyse it, so that we could subdue it even further, while on the other hand we unconditionally admire it and use it and its unfathomable essence to constantly search for the path to ourselves. Thus it seems that the tree in the display cabinet appears as a reminder of the human incompetence, so that we could protect nature – and with this also ourselves – from ourselves.

Matjaž Brulc

////

Zvrst / Genre: Exhibition

Kje / Where: Galerija Kresija / Kresija Gallery, Ljubljana

Kdaj / When: 7. oktober 2016 ob 19. uri / 9 October 7 2016 at 7pm

Zasnova / Concept: Urša Vidic

Izvedba in načrtovanje / Realization and planning: Zoran Srdić Janežič, Urša Vidic

Avtomatizacija objektov / Automatisation of the objects: Martin Podlogar

Izdelava dreves / Making of trees: Polona Černe

Steklopihaštvo / Glass blowing: Zvonko Drobnič

Tehnična podpora in oblikovanje luči / Technical support and light design: Borut Cajnko

Tekst ob razstavi / Text of the exhibition: Matjaž Brulc

Prevod / Translation: Sunčan Stone

Performans:

Pendulum / Trilogija Dinamike prostorov – nihanje, 2016-2018 – I

Zasnova / Concept: Urša Vidic, Nina Fajdiga

Koreografija in ples / Choreography and dance: Nina Fajdiga

Avtorica razstave / Author of the exhibition: Urša Vidic

Dramaturgija / Dramaturgy: Barbara Novakovič Kolenc

Kostumografija / Costume design: Urška Recer

Glasba / Music: Davor Herceg

Vokal / Vocal: Mia Marija Herceg

Oblikovanje svetlobe / Light design: Hotimir Knific

Oblikovanje zvoka / Sound design: Boris Petovar

Fotografija / Photography: Nada Žgank

Produkcija razstave / Production of the exhibition: Zavod Gulag

Produkcija performansa / Production of the performans: Muzeum Ljubljana

Podpora / Support: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Zahvala: MARU d.o.o.

VIDEOPOETIKA

zoranjana — Mon, 09 May 2016 20:20:50 +0000

Projekcije kratkih pesniških filmov in branje poezije + spletna razstava

Videopoetika je naslednica Nakonektane poezije in trajni projekt, ki povezuje vizualno, zvočno umetnost in poezijo v nove oblike umetniškega izraza. Skozi žive dogodke in kratke filme umetniki in pesniki sodelujejo pri dinamiziranju poezije in mešanju različnih umetniških žanrov. Video poezija ni ilustracija pesmi, pač pa enakovredno spajanje zvoka, gibljivih podob in besed, ki vsak na svoji ravni pripomorejo k atmosferi kratkega umetniškega filma.

Vsi filmi bodo od dogodka daje na ogled tudi na spletni razstavi.

Robertina Šebjanič & Anja Golob: Kjer je otrok ujel žuželko

Zoran Srdić Janežič & Gregor Podlogar: Oklepaj

Saša Spačal & Lucija Stupica: Prebivalka otoka

Gorazd Krnc & Peter Semolič: Shotokan

Maja Smrekar & Ana Pepelnik: Tehno

Med projekcijami v Layerjevi hiši vam bodo poezijo prebirali Ana Pepelnik, Primož Čučnik in Gregor Podlogar.

V Vodnikovi domačiji bodo poezijo v živo brali Gregor Podlogar, Kristina Hočevar in Brane Mozetič.

Kje / Where: Layerjeva hiša, Tomšičeva 32, Kranj in Vodnikova domačija, Vodnikova 65, Ljubljana

Kdaj / When: 1. junij ob 21. uri in 2. junij ob 19. uri

Produkcija / Production: Zavod Gulag

Koprodukcija / Coproduction: Layerjeva hiša / festival Layer, hvala za rože // Vodnikova domačija

Projekt je podprla Mestna občina Kranj / The project was supported by City municipality Kranj

MAJA SMREKAR: MINERVA CREPUSCULI

zoranjana — Sat, 05 Sep 2015 13:00:08 +0000

*Minerva (= of the mind) Crepusculi (= twillight) =) Twillight of the Mind / Somrak razuma

I Ljudsko izročilo

V slovanskem mitološkem izročilu je sova zlobna, nečista ptica, ki simbolizira osamljeno ali neporočeno žensko. Njeno podobo si nadenejo čarovnice. Poljaki so verjeli, da je sova čez dan mrtva, v mraku pa oživi. Če se oglaša v bližini hiše, naj bi to pomenilo, da bo v njej kmalu kdo izpustil dušo. Ponekod so verjeli, da je sova utelešenje duše pokojnika, predvsem otroka, ki je umrl, preden je bil krščen, medtem ko po beloruskem, ukrajinskem in poljskem izročilu skovikanje pomeni rojstvo otroka. V nekaterih ruskih pesmih žanjice v pšenici poskušajo ujeti sovo, da bi tudi one kmalu zibale. Sova, kot druge ptice roparice, odvrača zlo. Lužiški Srbi so mrtvo sovo pritrdili na vrata hiše, da bi jih varovala pred boleznimi in nesrečo, Poljaki pa na vrata sušilnice za žito, da bi jo obvarovala pred mišmi, ali v konjušnico, da hišni duh domovoj konjem ne bi delal škode. Ker je sova samotarka, naj bi simbolno ponazarjala samske ženske, vdove in stare device ali pa nezveste može in razuzdana dekleta.

II Humanistični diskurz

Sova rimljanske boginje modrosti Minerve vzleti in družbi povrne modrost šele ob mraku, ko je že prepozno reflektirati politično stanje v državi; v Heglovi dialektiki se torej navezuje na razumevanje filozofije, ki ni nikoli ponotranjeno v času njenega nastanka. Znotraj dihotomij simbolike ljudskega izročila in humanizma želim s projektom Minerva crepusculi parafrazirati položaj urbanega človeka, ki pogosto »zaživi« šele ob somraku, kar je ena od posledic evolucije v postinformacijski družbi, ki se odvija vse hitreje, medtem ko je človekova fiziologija ne dohiteva.

Če torej za filozofijo velja, da kot Minervina sova vzleti, ko je dan že mimo, da torej pošlje misel na delo, šele ko so se stvari odvile kot so pač se, pri tem pa je malce domišljava, saj meni, da ima prav zaradi tega celovitejši pregled nad pokrajino, ki jo premišljuje – kako potem v današnjem času pomenjati skovik sove?

III Fenomenologija biologije

Skovikanje sove pri projektu služi kot material za interpretacijo kulturnega konstrukta dualizma biofobije in biofascinacije, pri čemer se naslanjamo na parafrazo čutno-fiziološke predispozicije te vrste – sluha: sova določi smer zvoka v trenutku, ko njegova frekvenca prispe v obe njeni ušesi; nanj reagira tako, da glavo zasuka natanko v smer jedra prihajajočega zvoka. Razlika v času med izvorom zvoka in sovino reakcijo je 30 milijonink sekunde. Oblika sprednjega dela njene glave tvori okvir, ki omogoča sprejemanje zvoka iz okolice usmerjeno proti ušesom; konica v smeri vratu pa minimalizira odboj zvočnega izvora od ostalega dela glave. Pri sovinem zvočnem zaznavanju gre torej za optimizirano fokusiranje zvoka, ki ga v zvočnem okolju projekta Minerva crepusculi parafraziramo s sistemom usmerjenih zvočnikov.

Zvočna instalacija predvajanja skovikov črne kozače bo v prostoru Kina Šiška postavljena celotno sezono 2015/2016. Glede na letne čase, v katerih sove različno komunicirajo, bomo prilagajali vsebine zvokov. Na ta način človeku sopostavimo kontrast z organizmom iz divjine, ki kljub vse večjemu propadu ekosistemov še vedno deluje po notranji molekularni uri. Ta narekuje njegov preživetveni ciklus, medtem ko Zeitgeist družbi narekuje vse večjo biološko linearnost; lateralnost našega časa se je namreč naselila v območju digitalnega, breztelesnega, brezčasnega in medmrežnega.

////

Al Vrezec: Črna kozača

Daljnega leta 1791 je sloviti naravoslovec Baltazar Hacquet nekje na potovanju po severnih Karpatih doživel nanavadno srečanje s črno sovo. To ga je tako presunilo, da je opazovanju v svojih popotnih zapisih namenil posebno mesto in nenavadno sovo za svetovno znanost opisal kot Strix nigra. Šlo pa ni za posebno vrsto, pač pa za kozačo (Strix uralensis), in sicer za temno oziroma melanistično obliko. Pri melanističnih črnih oziroma temno rjavih pticah gre za povečano kopičenje pigmentnega barvila eumelanina v perju, čemur pravimo eumelanizem. Ta pa pri sovah ni poznan le pri kozači, pač pa so črne sove našli tudi pri pegasti sovi (Tyto alba), veliki uharici (Bubo bubo), močvirski uharici (Asio flammeus), bradati (Strix nebulosa) in lesni sovi (Strix aluco). Pri melanizmu gre navadno za nenormalno stanje, ki ga določajo genetski ali hormonski dejavniki, ki so lahko tudi posledica vplivov okolja. Gre za v naravi sicer precej redek pojav. Kozača je glede tega izjema, saj se pri njej črne ptice pojavljajo znatno pogosteje. Tudi sicer je kozača ptica, ki se pojavlja v različnih barvnih odtenkih, od povsem svetle, prek sive do črne oziroma temno čokoladno obarvane. In slednje so skrivnost naših gozdov, saj jih drugod ne bomo srečali.

Barvne oblike so pogosto genetsko določene in velikokrat služijo kot genetski markerji v populacijskih študijah. Vendar pa ni povsem nujno, da je melanizem posledica genetske mutacije. Povečano kopičenje pigmentov lahko povzročijo tudi nekateri okoljski dejavniki kot na primer stradanje, bolezni in majhna izpostavljenost soncu. V primeru kozače še ni znano, na kakšen način se melanizem pojavlja ali deduje. Dejstvo je, da se melanistični mladiči pojavljajo v mešanih leglih, skupaj z normalno oziroma svetlo obarvanimi mladiči. Poleg tega je obseg melanizma različen pri različnih osebkih. Od popolnoma črnih sov, do osebkov, ki imajo temno zgolj glavo oziroma obrazno masko. Morda melanizem določajo recesivni geni, ki se lahko po nekaj generacijah izrazijo tudi v mešanih populacijah, ali pa je resnica drugje in so geni enaki, drugačno pa je njihovo izražanje informacije ki jo nosijo. Dokončnega odgovora na pojavljanje črnih sov pravzaprav še nimamo.

Kozača je borelana ptica, ki je bila v času ledenih dob precej bolj razširjena, kot pa je danes. Ledene dobe so kozačo kot tudi druge vrste prisilile živeti južneje. Ko so se ledinki umaknili, je bila pot na sever prosta, kljub temu pa so na jugu ohranile tri izolirane populacije na Japonskem, Kitajskem in v srednji ter jugovzhodni Evropi. Večji del kozač pa živi v severnih borealnih gozdovih, ki segajo od Norveške na zahodu, do Sahalina na vzhodu. Južno evropska izolirana populacija je bila zaradi svojstvenih morfoloških značilnosti prepoznana kot posebna podvrsta, danes znana kot S. u. macroura. Gre za največjo podvrsto kozače, za katero so značilne črne oziroma melanistične sove, ki se pojavljajo vse od Karpatov do Dinaridov in Alp, torej tudi pri nas. Melanistične sove so tudi ena od značilnosti, ki podvrsto macroura ločijo od ostalih kozačjih podvrst, pri katerih črne sove niso poznane. Teh je pri nas med 10 in 15 % in je največji med vsemi do sedaj znanimi vrstami sov, kar daje slovenskim gozdovom in gozdovom jugovzhodne Evrope še poseben svojstven pečat v svetovnem merilu.

(Obiščite nas ponovno, teksti se bodo dopolnjevali.)

////

Zvrst / Genre: Zvočna postavitev / Sound installation

Kje / Where: Center urbane kulture Kino Šiška / Kino Šiška Centre for Urban Culture

Kdaj / When: 21. september 2015 ob 20. uri / 9 September 2015 at 8pm

Expert consultancy / Strokovno svetovanje: dr. Al Vrezec, NIB

Consultancy / Svetovanje: Semira Osmanagič

Teksti / Texts: Simon Kardum, Jana Putrle Srdić, dr. Al Vrezec

Foto / Photo: dr. Al Vrezec

Konstrukcija / Construction: ScenArt d.o.o.

Acknowledgment / Zahvala: Miloš Vujković

Produkcija / Production: Zavod Gulag

Koprodukcija / Coproduction: Center urbane kulture Kino Šiška / Kino Šiška Centre for Urban Culture

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS. / The project was supporrted by Ministry for Culture RS.

RDEČA KAPICA / LITTLE RED RIDING HOOD

zoranjana — Sat, 05 Sep 2015 08:53:25 +0000

Plesna predstava s senčnimi lutkami v 7 slikah (za odrasle in otroke)

12. 9. 2015 ob 20. uri / 13. 9. ob 12. in 20. uri, Stara elektrarna, Ljubljana

Rdeča kapica ni več brezmočna deklica, volk pa je še vedno neukrotljiva zver in vsiljivec. Je volk človeku zver ali človek volku nevarnost? Nekoč pred davnimi časi je bil volk spremljevalec nomadov, delili so si prostor in hrano. Danes ga ne vidimo, ne vohamo, ne moremo se ga dotakniti. Del njega živi z nami v psih, ki zdolgočaseno dremljejo pri nogah svojih gospodarjev. Pa volkovi, kje so? Rdeča kapica jim sledi, se z njimi pogovarja, pleše ples izmenjave moči in prijateljstva. Če je prijateljstvo še mogoče in če ni človek volku grožnja in volk človeku le še pravljica, senca na platnu.

Žanrsko inovativna plesno-lutkovna predstava se osredotoča na odnos med volkom in Rdečo kapico, pri čimer kot glavni vsebinski in repetativni moment ohrani elemente zapeljevanja. Kot osrednjo temo vzpostavi aktualno problematiko: očaranost nad živalskim svetom in strah pred zvermi, kaosom in smrtjo; odnos med civilizacijo in divjino, med kulturo in naravo. Rdeča kapica preigrava hlinjeno civiliziranost, ko istočasno spreminja živalski svet in ga skuša zaščititi, volka razkazuje v kletki ter ga hkrati vzgoji v psa.

////

Režija in vsebinska zasnova: Zoran Srdić Janežič, Jana Putrle Srdić

Koreografija in ples: Rosana Hribar

Lutkovna animacija in ples: Miha Arh

Izdelava senčnih lutk in scenografija: Zoran Srdić Janežič

Video: Gorazd Krnc

Glasba: Jaka Berger

Glas: Ana Pepelnik

Posnetki volkov: Miha Krofel

Kostumi: Maja Peterlin

Oblikovanje luči: Igor Remeta

Fotografije: Sunčan Stone

Produkcija: Zavod Gulag

Koprodukcija: Zavod Bunker (Stara elektrarna)

Predstavo je omogočila Mesta občina Ljubljana.

NAKONEKTANA POEZIJA: PESNIŠKI VIDEO / CONNECTED POETRY: VIDEO

zoranjana — Fri, 04 Sep 2015 18:33:58 +0000

Nakonektana poezija je trajni projekt, ki povezuje vizualno, zvočno umetnost in poezijo v nove oblike umetniškega izraza. Skozi žive dogodke in kratke filme umetniki in pesniki sodelujejo pri dinamiziranju poezije in mešanju različnih umetniških žanrov.

Video poezija ni ilustracija pesmi, pač pa enakovredno spajanje zvoka, gibljivih podob in besed, ki vsak na svoji ravni pripomorejo k atmosferi kratkega umetniškega filma. Na razstavi so predstavljeni prvi trije kratki filmi, nastali s sodelovanjem video umetnice/ka in pesnice/ka: Gorazd Krnc in Peter Semolič: Shotokan; Saša Spačal in Lucija Stupica: Prebivaka otoka; Maja Smrekar in Ana Pepelnik: Tehno.

Projekcije kratkih pesniških videov bodo prikazane na otvoritvi, ogledati pa si jih bo mogoče tudi v času razstave na dvorišču Layerjeve hiše.

Sodelujoči:

Gorazd Krnc (r. 1973) je študiral slikarstvo ter diplomiral in magistriral iz videa na ALUO v Ljubljani. Sodeloval je na različnih samostojnih in skupinskih razstavah na Japonskem, v Senegalu, Južni Koreji, Braziliji, ZDA in Evropi. Delal je na lokalnih televizijah, trenutno pa predava na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Maja Smrekar (r. 1978) je diplomirala iz kiparstva na ALUO v Ljubljani. Pri umetniškem delu jo zanimajo koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih v prihodnosti. Prejela je več nagrad. Saša Spačal je umetnica, ki deluje na presečišču bioarta in intermedijske umetnosti. Razvija več različnih projektov, ki se osredotočajo na raziskovanje vmesnikov med tehnološkimi in biološkimi organizmi v sodelovanju z Galerijo Kapelica, Multimedijskim centrom Kibla in Ljudmilo. Ana Pepelnik (r. 1979) je pesnica in prevajalka. Izdala je tri pesniške zbirke in prevaja ameriško poezijo. Je špikerica na neodvisnem Radiu Študent in raziskovalka glasu v številnih dogodkih, recimo v mednarodnem projektu Metropoetica, še največkrat pa kot tretje kolo zasedbe CPG. Peter Semolič (r. 1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil trinajst samostojnih pesniških zbirk in za svoje delo prejel več nagrad. Lucija Stupica (r. 1971) je pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev, ki je za svojo poezijo prejela več nagrad. Izdala je tri pesniške zbirke, njene prevedene knjige so izšle v štirih državah. Sooblikovala je Festival Pranger. Živi na švedskem otoku Oaxen, Stockholm.

////

Zvrst / Genre: Projekcija kratkih filmov

Kje / Where: Layerjeva hiša, Kranj / 100. Mlade rime, Menza pri koritu, Ljubljana / Reka v Ljubljani – Poiesis, Hostel Celica, Ljubljana / Pocket Theatre, Ljubljana

Kdaj / When: 9. 9. 2015 / 29. 9. 2015 / 28. 11. 2015 / 15. 12. 2015

Video umetniki / Video artists: Gorazd Krnc, Maja Smrekar, Saša Spačal

Pesniki / Poets: Ana Pepelnik, Peter Semolič, Lucija Stupica

Filmi / Films: Shotokan (Krnc & Semolič), Tehno (Smrekar & Pepelnik), Sprehajalka otoka (Spačal & Stupica)

Produkcija / Production: Zavod Gulag

Koprodukcija / Coproduction: Layerjeva hiša / Galerija stolpa Šklovec

Projekt je podprla Mestna občina Kranj. The project was supported by City municipality Kranj.

ILUMINACIJE 1.1 + 1.2 / ILLUMINATIONS 1.1 + 1.2

zoranjana — Wed, 19 Aug 2015 12:20:28 +0000

Materija 0.1

Mesto je naše. Niti občinska uprava niti oblastniki niti muzeji niti galerije niso bili tu pred nami, prebivalci in pohajalci. Mesto je živ dokaz, da smo se naselili, obljudili, da obstajamo na tem ozemlju, v koeksistenci z okoljem. Mesto je naš dogovor o sobivanju, mesto je naš projekt.

Konvencija 0.2

Druženje je naš presek. Mi ne moremo brez nas: vsak dan mimohodimo, odjemamo, zamenjujemo, dostavljamo, pritiskamo gumbe, fizične in virtualne. Srečamo se na točki X na trgu. X = napihljiva skulptura.

Pravila igre 0.3

Napihljiva skulptura je muha enodnevnica, napihljiva skulptura je iz PVCja. Ljudje, ki se srečajo ob PVC skulpturi, so tam začasno, ljudje, ki so postavili napihljivo skulpturo, se poznajo le bežno. Vsako skupinsko delo je problem in človeka spoznaš v težavi. Mnogo parov in prijateljev se prvič sreča na cesti.

Taktike osvajanja 0.4

Napolnimo prostor s svojo prisotnostjo in postavimo neprisvojljiv, tuj, vesoljski objekt na ulico ter ga poimenujmo svetlobni meteorit. Zidove stavb preoblikujmo z odsevno svetlobo z meteorita, ki jo lahko usmerja vsak pohajalec. Meteorit uporabimo, izrabimo, nanj projeciramo svoje želje. To imenujemo prilagajanje in podrejanje funkcionalnega »urbanega planiranja«. Ali drugače, gre za ekscentrično postavljanje lastne poetične scenografije.

: je kdo omenil srečanje v mestu,
naključno srečanje, po katerem ostaneš,
toda zdaj ni časa in ne govori mi,
da si mestni človek,
navadna drhal si.

Nataša Velikonja, Ostani

Bio

Polona Černe: :r. 1987, se je po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer industrijsko oblikovanje, izobraževala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo. V času študija je prejela Prešernovo nagrado ALUO za kiparsko delo »Družina«. Prav tako je prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani za skupinsko kiparsko delo »Čakajoči«. Leta 2013 je z diplomo zaključila študij, sedaj živi in dela v Ljubljani. Aleksandra Saška Gruden: :r. 1970, sodi med predstavnike konceptualnega kiparstva in videa pri nas. Kot samostojna ustvarjalka koncipira lastne kiparske projekte, sodeluje na skupinskih postavitvah doma in v tujini ter sodeluje z Radiom Slovenija, kjer pripravlja oddaje o kulturi. Vodi trajni performativni projekt Javna branja v Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru in v mednarodnem prostoru. Larisa Kazić: :zaključuje študij na Fakulteti za arhitekturo. V času študija je leta 2012 kot soavtorica prejela 1. nagrado na mednarodnem natečaju za odrski paviljon na festivalu Flow v Helsinkih. Med drugim je med leti 2011 in 2013 soorganizirala mednarodni site-specific festival HISTeRIA. V zadnjih letih deluje na področju scenskega oblikovanja. Nina Koželj: :r. 1985, deluje na področju kiparstva, grafike, slikarstva in likovne pedagogike. Po končani SŠOF v Ljubljani, se je vpisala na Pedagoško fakulteto (Likovna pedagogika) v Ljubljani, kjer je v letih 2007/10 asistirala pri predmetu keramika, pri prof. Mirku Bratuši, ter v obdobju 2009/11 pri predmetu grafika, pri prof. Črtomirju Frelihu. Od leta 2010 vodi tečaje kiparstva in grafike za odrasle v Art Centru Pionirskega doma v Ljubljani. V preteklih letih se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. L. 2008 je prejela priznanje fotografske zveze Slovenije, 2010 štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, 2014 priznanje na kamniškem ex-temporu ter nagrado na 49. mednarodnem ex-temporu Piran 2014. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom. Gorazd Krnc: :študiral slikarstvo ter diplomiral in magistriral iz videa na ALUO v Ljubljani. S svojimi slikami, video deli oziroma instalacijami je sodeloval na različnih samostojnih in skupinskih razstavah ali projekcijah na Japonskem, Senegalu, Južni Koreji, Braziliji, ZDA, v Sloveniji in Evropi. Med drugim je delal na lokalnih televizijah, trenutno pa predava Video v oblikovanju in Računalniške medije na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Več let aktivno sodeluje z Društvom ArtNetLab in Zavodom Gulag. Zoran Srdić Janežič: :r. 1974, akademski kipar, vizualni umetnik in izdelovalec lutk, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Deluje na področju sodobne umetnosti: performans, kiparstvo, video, risba, grafika in knjiga umetnika (artist book). V svojem delu uporablja humor, da poudari nevralgične točke sodobne družbe, v pretežnem delu svojega kiparstva pa uporablja tradicionalne kiparske materiale na netradicionalen način ali obratno. Je avtor preko 18 samostojnih in številnih skupinskih razstav. Andrej Strehovec: :r. 1978, diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, od leta 2004 deluje na področju arhitekture, predvsem projektiranja, stanovanjskih stavb in notranje opreme. Je soavtor arhitekturnih projektov, notranje opreme in nagrajenih arhitekturnih in urbanističnih natečajev. Od leta 2010 je objavil več strokovnih tekstov v Piranesi (1st Central European Arcihitectural Magazine for the Culture of the Environment). Aktiven je tudi na področju oblikovanja in intermedijske umetnosti pri scenografiji, prostorskem oblikovanju, dizajnu in konceptu (produkcije Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Inštituta Aksioma in Galerije Kapelica). http://strehovecarchitecture.wordpress.com

Baza

Dogodek: javna intervencija: :napihljiva skulptura z video projekcijo
Čas: 2130-2400: :1junij2015: / :2030-2200: :2september2015
Kraj: Novi trg: :Ljubljana: / :Glavni trg: :Kranj
Situacija: otvoritev festivala Svetlobna gverila / festival Kamen, škarje in pa pir
Avtorji: Polona Černe: :Aleksandra Saška Gruden: :Larisa Kazić: :Nina Koželj: :Gorazd Krnc: :Zoran Srdić Janežič: :Andrej Strehovec
Produkcija: Zavod Gulag
Koprodukcija: Strip Core / Forum Ljubljana (foto DK): :ZRC SAZU: :Materialni sponzor: Studio Černe www.studiocerne.si / Layeryeva hiša, Kranj
Iluminacije je podprla Mestna občina Kranj.