Corporis Animati razvija umetnost na področju animatronike: konstrukcije in upravljanja robotov, ki simulirajo človeške in živalske značilnosti. Prašiča-robota sta Zoran Srdić Janežič in Otto Urpelainen ustvarila kot potencialno živo bitje z omejenim zavedanjem prostora in lastnega telesa ter gibanja v njem. Prašič zaznava fizične meje, znotraj katerih vedno poišče človeške objekte, doprsnih kipe, nad katerimi ob stiku s prašičem zasveti žarnica. Vendar se dogajanje ne ustavi na idejnem polju (»posvetilo se mi je«), gre korak naprej v ideologijo, determiniranost obeh bitij in njuno indoktrinacijo. Zato namizne luči, ki tolčejo po glavah kipov, delujejo agresivno.

Umetnika razmišljata o vodenem, animiranem prašiču, ki ga oživljata, ter ustvarjata hibrid med kiparsko taktilnostjo in programiranim mehanskim objektom.

////

Umetniški projekt Corporis Animati je del širše zgodbe Corpus Indeterminata, ki raziskuje uporabo nekonvencionalnih kiparskih materialov (prašičja maščoba) in sodobnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami. Zoran Srdić Janežič v sodobni kiparski maniri uporablja vlitke živih živalskih in človeških teles, da bolj kot ekspresivno modelirano obliko poudari prisotnost ali odsotnost množičnega telesa. Trodimenzionalno matrico prašičjega telesa preko AR kode prikliče v fizični prostor gledalca in jo sopostavi fizični lutki.

Opus se ukvarja z razmerjem med vrednostjo in vrednoto: človeško telo je vrednota, živalsko pa ima vrednost. Prašič je za človeka lahko žival, hrana ali material za kip; človeško salo je bilo estetsko v umetnosti, odvečno v kozmetični industriji ter simbolno v razkazovanju bogastva. Nova izrazna sredstva omogočajo nove odnose med realnimi, virtualnimi telesi in roboti, hkrati pa s spajanjem človeškega in živalskega v telo hibrida vzpostavljajo nov, neantropocentričen vrednostni sistem.

Opus Corpus Indeterminata: hibrid prašiča in človeka

Umetniški projekt Corporis Animati je del širšega opusa Corpus Indeterminata (Nedoločeno telo), ki raziskuje uporabo različnih materialov v sodobnem kiparstvu ter povezovanje z drugimi umetniškimi zvrstmi kot so lutke in digitalni mediji. Osnova celotnega projekta Corpus Indeterminata sloni na povezavi klasičnih in sodobnih medijev: kiparska tehnologija in tehnologija materialov se uporabljata vzporedno z računalniško umetnostjo, 3D tehnologijo, izdelavo mask ali izbiro različnih lutkovnih mehanizmov. V preteklih modulih opusa, razstavljenih na različnih razstaviščih in festivalih v Mariboru in Kranju, se je Corpus Indeterminata dotikal tudi robotike in avtomatov.

Na vsebinski ravni se opus ukvarja z razmerjem med vrednostjo in vrednoto: višek prašičjega kiparskega »materiala« in primanjkljaj človeškega implicirata, da je prašičje dele ali fizičnega prašiča, ki je potencialni material za hrano, mogoče kupiti in ima določeno vrednost, medtem ko je človeško telo v smislu materiala nedotakljivo, takorekoč sveto in nosilec življenja – torej vrednota. Vendar je tudi človeško telo v specifičnih situacijah dovoljeno obravnavati kot material: na primer pri liposukciji iz estetskih razlogov. Liposukcija z namenom pridobivanje materiala za umetnost ni vnaprej dovoljena: umetnik mora za pridobitev lastnega sala za to zaprositi posebno etično komisijo.

Določeni deli človeškega telesa kot so na primer lasje in urin se uporabljajo v kozmetični in zdravstveni industriji in predstavljajo sivo območje med ekstimnim in sublimnim – kar je tudi nasprotje, s katerim se Corpus Indeterminata ukvarja. V predhodnem umetniškem delu Lost & Found je umetnik nakazal, da je dlaka svetnika je sprejeta drugače kot človeške dlake, vfilcane v oblačilo, ki vzbudijo odpor, ko se jih gledalec zave. Ekstimno je tu tisto, kar nam je bilo nekoč domače kot dlaka, a se je v tem trenutku, ko jo opazimo na neobičajnem mestu, vrnilo kot nekaj grozljivega.

Skozi različne module Corpusa Indeterminata je umetnik na percepcijski ravni razvil kip človeškega telesa s prašičjo glavo iz prašičje maščobe in pustil za prihodnost prašičje telo s človeško glavo iz lastnega človeškega sala. Prašič s človeško glavo je bil kot množična in neekspresivna tj. nemodelirana froma razvit v 3D programu, kjer je postal miltipel. V tej fazi se je projekt Corpus Indeterminata 3D loteval uporabe 3D tehnologij, kjer je bilo potrebno razviti metodo 3D skeniranja prašiča in umetnikovega portreta, ki sta služila za modelacijo spojene podobe, namenjene za 3D tisk. Iz teh 3D objektov malih prašičev s človeško glavo se je ustvarila računalniška animacija, ki je uporabljena tudi v Corporisu Animati.

Corporis Animati: iz fizičnega v digitalni prostor in nazaj

Poleg razlike med prašičjim materialom (hrano) in človeškim salom, pa tokrat Corporis Animati sopostavlja živo telo (animatorko, interaktivne obiskovalce) z neživim, animiranim objektom (lutkami in virtualnimi 3D prašiči) ter hibridnimi telesi. Ta telesa v umetniškem projektu nastanejo v procesu stapljanja človeka s prašičem – kar je paradoksalno neantropocentričen pristop v naši zgodovinsko gledano antropoceni dobi, kjer človek narekuje podobo narave.

Corporis Animati je samostojen modul, ki sledi Benjaminovi teoriji umetnine kot reprodukcije; ter raziskovalnim praksam sodobnih kiparjev (Anthony Gormley, Marc Quinn, Paul McCarthy), ki uporabljajo vlitke živih teles, da poudarijo prisotnost ali odsotnost množičnega telesa prej kot ekspresivnost modelirane forme. Oboje  avtor povezuje s poljem sodobnih lutkovnih praks in hkrati prevprašuje funkcijo 3D matrice, performativnega telesa ter lutk v interakciji. 3D matrica je vidna preko zaznave in projekcije AR kode, postavljene v gledališki prostor.

Corporis Animati raziskuje dvojno funkcijo 3D matrice in skozi opus pridobljenih skenov: ta razvojna faza je primerna za gibljivo animirano projekcijo preko AR kode. Delo s kodo potencialno omogoča projekcijo na pametnih telefonih ter tabličnih računalnikih, ki so osnova za interaktivno animacijo. V prostoru so po predstavi razstavljeni gibajoči kipi: lutke, avtomat-robot ter virtualne animacije, ki jih računalnik zazna preko AR kode in projicira kot vnaprej pripravljen animirani objekt. Številni multipli prašičkov s človeško glavo so nastali na podlagi 3D skeniranja in so projicirani iz fizičnega v digitalni prostor – obratno so ista bitjeca z AR kodo projicirana iz digitalnega v fizični prostor.

Nova tehnologija – novi odnosi v svetu digitalne umetnosti

Razširjena resničnost (augmented reality) je novejša računalniška tehnologija, ki zdužuje fizični svet z interaktivnim 3D virtualnim svetom. S pomočjo računalniškega programa naprava zazna kodo v prostoru in na njenem mestu prikaže virtualni 3D objekt. Ta objekt je predhodno ustvarjen s 3D animacijo, tako da lik izstopi iz površine. Prednost razširjene resničnosti je, da smo še vedno v realnem okolju, pri tem pa lahko opazujemo virtualni svet.

Danes se intermedijsko umetniško delo relativno enostavno umešča na zaslone vmesnikov, ki predstavljajo trendovske oblike komuniciranja. To pa s svojimi tehniškimi in fizikalnimi zakonitostmi usmerja umetnike k ponovnem definiranju temeljnih postavk njihove spoznavne in estetske usmeritve. Zaslon kot elektronski prostor iz mrgolečih pikslov se odpira v kibernetsko globino, utira pot v okolja, ki so v temelju drugačna od medija tiskane knjige, kipa, slike, grafike in filma. Medij zaslona tako simulira prehod od analognega k digitalnemu; od tradicionalno postavljenih vprašanj o resničnem ali neresničnem; od podlag v naravi k »ozadju«, ki ga sedaj obvladuje algoritemska matrica; od mimezisa h konstrukciji modelov. Medmrežni odnosi narekujejo novo uporabo umetnosti, ki vzpostavlja hibridnega gledalca-poslušalca-igralca, ki mora tekoče preklapljati med različnimi zaznavnimi oblikami in konceptualnimi shemami. Sodelovanje zahteva kompleksno aktivnost, ob tem pa omogoča vključenost, možnost vplivanja in večjo razumevanje dogajanja. Projekt Corporis Animati je prvi slovenski umetniški projekt, ki povezuje kipe galerijskem prostoru, kodiranje z razširjeno resničnostjo in 3D animirane objekte.

Katalog s teksti o projektu Corpus Indeterminata: http://issuu.com/instituteforartsgulag/docs/ciiiid

////

Genre / Interactive sculpture and puppet performance and exhibition with physical and virtual animation / Interaktivna kiparska in lutkovna predstava ter razstava s pomočjo fizične in virtualne animacije

Where & When:

10. -18. 9. 2015 @Sodni stolp, 8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, Maribor (1st modul)

7. – 23. 10. 2015 @MFRU-KIBLIX 2015, Kibla portal, Maribor (2nd modul)

9. -15. 11. 2015 @Galerija stolpa Škrlovec, Kranj (3rd modul)

Avtorja / Authors: Zoran Srdić Janežič, Otto Urpelainen

Concept / Vsebinska zasnova: Zoran Srdić Janežič, Jana Putrle Srdić

Puppet animation and acting / Lutkovna animacija in igra: Aja Kobe

Sound / Zvok: Simon Bergoč

Programming and electronic construction of the robot / Programiranje in konstrukcija senzorjev robota: Otto Urpelainen

Design and construction of the robot / Oblikovanje in konstrukcija robota: Zoran Srdić Janežič

Visual concept & scenography / Likovna zasnova lutk, animacije in scenografije: Zoran Srdić Janežič

Animation with AR code / Animacija z AR kodo in video: Jan Sterniša, Jože Slaček

Text / Tekst: Jana Putrle Srdić

Photo / Foto: Kristijan Robič

3D print: Poti-poti

Production / Produkcija: Zavod Gulag

Coproduction / Koprodukcija: MKC Maribor – Kulturni inkubator, Lutkovno gledališče Maribor, Narodni dom Maribor, MFRU-KIBLIX 2015, Layeryeva hiša v Kranju (projekt je podprla Mestna občina Kranj)

construction of the robot / Programiranje in konstrukcija robota