I Ljudsko izročilo

V slovanskem mitološkem izročilu je sova zlobna, nečista ptica, ki simbolizira osamljeno ali neporočeno žensko. Njeno podobo si nadenejo čarovnice. Poljaki so verjeli, da je sova čez dan mrtva, v mraku pa oživi. Če se oglaša v bližini hiše, naj bi to pomenilo, da bo v njej kmalu kdo izpustil dušo. Ponekod so verjeli, da je sova utelešenje duše pokojnika, predvsem otroka, ki je umrl, preden je bil krščen, medtem ko po beloruskem, ukrajinskem in poljskem izročilu skovikanje pomeni rojstvo otroka. V nekaterih ruskih pesmih žanjice v pšenici poskušajo ujeti sovo, da bi tudi one kmalu zibale. Sova, kot druge ptice roparice, odvrača zlo. Lužiški Srbi so mrtvo sovo pritrdili na vrata hiše, da bi jih varovala pred boleznimi in nesrečo, Poljaki pa na vrata sušilnice za žito, da bi jo obvarovala pred mišmi, ali v konjušnico, da hišni duh domovoj konjem ne bi delal škode. Ker je sova samotarka, naj bi simbolno ponazarjala samske ženske, vdove in stare device ali pa nezveste može in razuzdana dekleta.

II Humanistični diskurz

Sova rimljanske boginje modrosti Minerve vzleti in družbi povrne modrost šele ob mraku, ko je že prepozno reflektirati politično stanje v državi; v Heglovi dialektiki se torej navezuje na razumevanje filozofije, ki ni nikoli ponotranjeno v času njenega nastanka. Znotraj dihotomij simbolike ljudskega izročila in humanizma želim s projektom Minerva crepusculi parafrazirati položaj urbanega človeka, ki pogosto »zaživi« šele ob somraku, kar je ena od posledic evolucije v postinformacijski družbi, ki se odvija vse hitreje, medtem ko je človekova fiziologija ne dohiteva.

Če torej za filozofijo velja, da kot Minervina sova vzleti, ko je dan že mimo, da torej pošlje misel na delo, šele ko so se stvari odvile kot so pač se, pri tem pa je malce domišljava, saj meni, da ima prav zaradi tega celovitejši pregled nad pokrajino, ki jo premišljuje – kako potem v današnjem času pomenjati skovik sove?

III Fenomenologija biologije

Skovikanje sove pri projektu služi kot material za interpretacijo kulturnega konstrukta dualizma biofobije in biofascinacije, pri čemer se naslanjamo na parafrazo čutno-fiziološke predispozicije te vrste – sluha: sova določi smer zvoka v trenutku, ko njegova frekvenca prispe v obe njeni ušesi; nanj reagira tako, da glavo zasuka natanko v smer jedra prihajajočega zvoka. Razlika v času med izvorom zvoka in sovino reakcijo je 30 milijonink sekunde. Oblika sprednjega dela njene glave tvori okvir, ki omogoča sprejemanje zvoka iz okolice usmerjeno proti ušesom; konica v smeri vratu pa minimalizira odboj zvočnega izvora od ostalega dela glave. Pri sovinem zvočnem zaznavanju gre torej za optimizirano fokusiranje zvoka, ki ga v zvočnem okolju projekta Minerva crepusculi parafraziramo s sistemom usmerjenih zvočnikov.

Zvočna instalacija predvajanja skovikov črne kozače bo v prostoru Kina Šiška postavljena celotno sezono 2015/2016. Glede na letne čase, v katerih sove različno komunicirajo, bomo prilagajali vsebine zvokov. Na ta način človeku sopostavimo kontrast z organizmom iz divjine, ki kljub vse večjemu propadu ekosistemov še vedno deluje po notranji molekularni uri. Ta narekuje njegov preživetveni ciklus, medtem ko Zeitgeist družbi narekuje vse večjo biološko linearnost; lateralnost našega časa se je namreč naselila v območju digitalnega, breztelesnega, brezčasnega in medmrežnega.

////

Al Vrezec: Črna kozača

Daljnega leta 1791 je sloviti naravoslovec Baltazar Hacquet nekje na potovanju po severnih Karpatih doživel nanavadno srečanje s črno sovo. To ga je tako presunilo, da je opazovanju v svojih popotnih zapisih namenil posebno mesto in nenavadno sovo za svetovno znanost opisal kot Strix nigra. Šlo pa ni za posebno vrsto, pač pa za kozačo (Strix uralensis), in sicer za temno oziroma melanistično obliko. Pri melanističnih črnih oziroma temno rjavih pticah gre za povečano kopičenje pigmentnega barvila eumelanina v perju, čemur pravimo eumelanizem. Ta pa pri sovah ni poznan le pri kozači, pač pa so črne sove našli tudi pri pegasti sovi (Tyto alba), veliki uharici (Bubo bubo), močvirski uharici (Asio flammeus), bradati (Strix nebulosa) in lesni sovi (Strix aluco). Pri melanizmu gre navadno za nenormalno stanje, ki ga določajo genetski ali hormonski dejavniki, ki so lahko tudi posledica vplivov okolja. Gre za v naravi sicer precej redek pojav. Kozača je glede tega izjema, saj se pri njej črne ptice pojavljajo znatno pogosteje. Tudi sicer je kozača ptica, ki se pojavlja v različnih barvnih odtenkih, od povsem svetle, prek sive do črne oziroma temno čokoladno obarvane. In slednje so skrivnost naših gozdov, saj jih drugod ne bomo srečali.

Barvne oblike so pogosto genetsko določene in velikokrat služijo kot genetski markerji v populacijskih študijah. Vendar pa ni povsem nujno, da je melanizem posledica genetske mutacije. Povečano kopičenje pigmentov lahko povzročijo tudi nekateri okoljski dejavniki kot na primer stradanje, bolezni in majhna izpostavljenost soncu. V primeru kozače še ni znano, na kakšen način se melanizem pojavlja ali deduje. Dejstvo je, da se melanistični mladiči pojavljajo v mešanih leglih, skupaj z normalno oziroma svetlo obarvanimi mladiči. Poleg tega je obseg melanizma različen pri različnih osebkih. Od popolnoma črnih sov, do osebkov, ki imajo temno zgolj glavo oziroma obrazno masko. Morda melanizem določajo recesivni geni, ki se lahko po nekaj generacijah izrazijo tudi v mešanih populacijah, ali pa je resnica drugje in so geni enaki, drugačno pa je njihovo izražanje informacije ki jo nosijo. Dokončnega odgovora na pojavljanje črnih sov pravzaprav še nimamo.

Kozača je borelana ptica, ki je bila v času ledenih dob precej bolj razširjena, kot pa je danes. Ledene dobe so kozačo kot tudi druge vrste prisilile živeti južneje. Ko so se ledinki umaknili, je bila pot na sever prosta, kljub temu pa so na jugu ohranile tri izolirane populacije na Japonskem, Kitajskem in v srednji ter jugovzhodni Evropi. Večji del kozač pa živi v severnih borealnih gozdovih, ki segajo od Norveške na zahodu, do Sahalina na vzhodu. Južno evropska izolirana populacija je bila zaradi svojstvenih morfoloških značilnosti prepoznana kot posebna podvrsta, danes znana kot S. u. macroura. Gre za največjo podvrsto kozače, za katero so značilne črne oziroma melanistične sove, ki se pojavljajo vse od Karpatov do Dinaridov in Alp, torej tudi pri nas. Melanistične sove so tudi ena od značilnosti, ki podvrsto macroura ločijo od ostalih kozačjih podvrst, pri katerih črne sove niso poznane. Teh je pri nas med 10 in 15 % in je največji med vsemi do sedaj znanimi vrstami sov, kar daje slovenskim gozdovom in gozdovom jugovzhodne Evrope še poseben svojstven pečat v svetovnem merilu.

(Obiščite nas ponovno, teksti se bodo dopolnjevali.)

////

Zvrst / Genre: Zvočna postavitev / Sound installation

Kje / Where: Center urbane kulture Kino Šiška / Kino Šiška Centre for Urban Culture

Kdaj / When: 21. september 2015 ob 20. uri / 9 September 2015 at 8pm

Expert consultancy / Strokovno svetovanje: dr. Al Vrezec, NIB

Consultancy / Svetovanje: Semira Osmanagič

Teksti / Texts: Simon Kardum, Jana Putrle Srdić, dr. Al Vrezec

Foto / Photo: dr. Al Vrezec

Konstrukcija / Construction: ScenArt d.o.o.

Acknowledgment / Zahvala: Miloš Vujković

Produkcija / Production: Zavod Gulag

Koprodukcija / Coproduction: Center urbane kulture Kino Šiška / Kino Šiška Centre for Urban Culture

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS. / The project was supporrted by Ministry for Culture RS.