V sredo, 30. marca 2016, ob 19. uri v Galeriji DLUL na Bregu 22 v Ljubljani
Gosti: Primož Boršič, Janez Koželj, Alen Ožbolt in Alenka Vidrgar
V avli Mestne hiše v Ljubljani je bila od 14. do 23. marca na ogled razstava nagrajenih in ostalih natečajnih predlogov za postavitev vodne skulpture v razširjen del Slovenske ceste na križišču s Tomšičevo ulico. Načrtovana vodna skulptura je sklepni del nove ureditve Slovenske ceste, kompleksnega projekta, ki vzpostavlja prijetnejšo izkušnjo za pešce, kolesarje in javni prevoz, hkrati pa ustvarja sodobno identiteto osrednjemu javnemu prostoru.
Prenovo so leta 2012 zasnovali arhitekturni biroji Dekleva Gregorič arhitekti, 2K Arhitektonski urad, Sadar + Vuga in Scapelab – slednji so predvideli tudi postavitev kipov v javni prostor. Konec preteklega leta je Mestna občina Ljubljana izvedla razpis preko Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za postavitev vodne skulpture. Na tokratni čajanki bomo predstavili nagrajeni predlog in razširili pogovor tudi na ureditev Slovenske ceste, postavljanje kipov v javni prostor in prevprašali sodelovanje med arhitekti in kiparji.
Na čajanki bodo svoje poglede predstavili Primož Boršič, predstavnik avtorske skupine zmagovalnega predloga; Janez Koželj, predstavnik naročnika Mestne občine Ljubljana; Alen Ožbolt, predstavnik stroke in profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje; ter Alenka Vidrgar, akademska kiparka, ki je samostojno sodelovala na razpisu in prejela posebno omembo. Čajanko bosta vodila arhitekt Andrej Strehovec in kipar Zoran Srdić Janežič.
Sodelujoči:
Primož Boršič, trenutno samozaposlen kot samostojni arhitekt, je delal v več arhitekturnih birojih v Sloveniji, na Nizozemskem in v Novi Zelandiji, pa tudi kot asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri predmetih Arhitektura mesta in Arhitekturno oblikovanje. Je prejemnik vrste častnih omemb in nagrad na arhitekturnih in oblikovalskih natečajih ter avtor nekaterih izpeljanih arhitekturnih in oblikovalskih projektov pri nas in v tujini. Z odliko je končal semester šolanja na Tehnični univerzi na Dunaju ter prav tako z odliko magistriral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Janez Koželj (r. 1945), arhitekt, politik in pedagog, uči na Fakulteti za arhitekturo kot redni profesor. Bil je glavni in odgovorni urednik revije Arhitektov bilten. Ob delu za natečaje je razvijal nove teoretske temelje urbanističnega snovanja s poudarkom na tipologiji mestne stanovanjske arhitekture. Ukvarjal se je s prenovo Ljubljane, uveljavil pa se je tudi kot pisec in kritik ter objavil 3 vodnike po arhitekturi Jožeta Plečnika. Med njegovimi zgrajenimi projekti so najbolj pomembni: poslovno stanovanjska hiša na Poljanski cesti v Ljubljani, telovadna dvorana Poljane v Ljubljani, stanovanjska hiša v stavbnem otoku Novi Tabor v Ljubljani, skupina stanovanjskih hiš v Gradcu, zabaviščno trgovski center Portoval v Novem mestu in viadukt Črni Kal. V prvem mandatu župana Zorana Jankovića je kot prvi mestni urbanist začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025; v tokratnem mandatu pa je kot podžupan pooblaščen za področje urbanizma in se ukvarja bolj s kvaliteto kot s kvantiteto projektov, bolj s prenavljanjem kot z novogradnjami.
Alen Ožbolt (r. 1966), akademski kipar, je študiral v Zagrebu in Ljubljani ter se izpopolnjeval na San Francisco Art Institute. Objavil je več avtorskih ‘vizualnih esejev’, krajših člankov in nekaj daljših teoretskih tekstov o umetnosti, umetniških prostorih in pojavih v mnogih umetniških katalogih ter periodičnih publikacijah. Realiziral je številne in raznovrstne umetniške projekte in razstave doma in po svetu. L. 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, l. 2002 Priznanje pomembnih umetniških del Univerze v Ljubljani. Od leta 2006 predava na oddelku za kiparstvo ALUO, deluje pa tudi kot scenograf in oblikovalec.
Alenka Vidrgar (r. 1958) je študirala na Pedagoški akademiji in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je tudi magistrirala pri profesorjih Tihcu, Tršarju in Brejcu. Med študijem kiparstva, grafike in vizualnih komunikacij je raziskovala tudi medij fotografije. Vsako leto vodi kiparske delavnice klesanja kamnitih form v kamnolomu Lesno brdo. Za otroke je napisala knjige: Glina, Leteča riba in Igrača zate. Njena dela najdemo v zbirkah: Junij (Arhitekturni muzej v Ljubljani), Kabinet slovenske fotografije v Kranju; in v Moderni galeriji v Ljubljani. Razstavljala je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter postavila številna javna kiparska dela doma in v tujini.
Produkcija: Zavod Gulag
Koprodukcija: Galerija Alkatraz, Galerija DLUL
Slikovni material je vzet s strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.
Branje:
Peter Semolič: Druga obala
Ana Pepelnik: Pod vtisom
Zvok:
Saša Spačal: 2311
Videi:
Saša Spačal in Lucija Stupica: Prebivaka otoka
Gorazd Krnc in Peter Semolič: Shotokan
Maja Smrekar in Ana Pepelnik: Tehno
15. 12. 2015 ob 20. uri v Pocket Theatru (Rimska 2a, nasproti Galerije Equrna v Ljubljani)
Nakonektana poezija je trajni projekt, ki povezuje vizualno, zvočno umetnost in poezijo v nove oblike umetniškega izraza. Skozi žive dogodke in kratke filme umetniki in pesniki sodelujejo pri dinamiziranju poezije in mešanju različnih umetniških zvrsti.
Video poezija ni ilustracija pesmi, pač pa enakovredno spajanje zvoka, gibljivih podob in besed, ki vsak na svoji ravni pripomorejo k atmosferi kratkega umetniškega filma. Ogledali si boste projekcijo treh pesniških filmov, nastalih s sodelovanjem video umetnic/ka in pesnic/ka.
V živo pa vam bosta pesmi iz svojih novih knjig prebirala Peter Semolič (Druga obala) in Ana Pepelnik (Pod vtisom). Za zvočno sliko dogodka bo skrbela Saša Spačal s svežim albumom 2311.
Vabljeni! Vstop brezplačen, knjigi / album naprodaj.
___________________________________________
Video umetnici/k:
Gorazd Krnc (r. 1973) je študiral slikarstvo ter diplomiral in magistriral iz videa na ALUO v Ljubljani. Sodeloval je na različnih samostojnih in skupinskih razstavah na Japonskem, v Senegalu, Južni Koreji, Braziliji, ZDA in Evropi. Delal je na lokalnih televizijah, trenutno pa predava na Fakulteti za dizajn v Ljubljani.
Maja Smrekar je diplomirala iz kiparstva na ALUO v Ljubljani. Pri umetniškem delu jo zanimajo koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih v prihodnosti. Prejela je več mednarodnih nagrad.
Saša Spačal deluje na presečišču bioarta, intermedijske in zvočne umetnosti. Zanima jo vzpostavljanje povezav med tehnološkimi in biološkimi organizmi, ki reflektirajo stanje, v katerem se človek vmešča v ekosistem kot eden izmed elementov in ne kot suveren. Razstavljala in nastopala je na prizoriščih kot so Ars Electronica (Linz), Mednarodni trienale sodobne umetnosti (Peking), Cynetart (Dresden), Eyebeam (New York) in drugod. Za delo Myconnect je prejela častno omembo na Ars Electronica Prix.
Pesnici/k:
Ana Pepelnik (r. 1979) je pesnica in prevajalka. Izdala je štiri pesniške zbirke in prevaja ameriško poezijo. Je špikerica na neodvisnem Radiu Študent in raziskovalka glasu v številnih dogodkih, recimo v mednarodnem projektu Metropoetica, še največkrat pa kot tretje kolo zasedbe CPG.
Peter Semolič (r. 1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil trinajst samostojnih pesniških zbirk in za svoje delo prejel več nagrad.
Lucija Stupica (r. 1971) je pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev, ki je za svojo poezijo prejela več nagrad. Izdala je tri pesniške zbirke, njene prevedene knjige so izšle v štirih državah. Sooblikovala je Festival Pranger. Živi na švedskem otoku Oaxen, Stockholm.
Večer soorganizirata Pocket Theatre Studio in Zavod Gulag.
Otvoritev razstave v ponedeljek, 9. 11. 2015, ob 18. uri v Galeriji stolpa Škrlovec v Kranju
(odprto do 15. 11. 2015)
Corporis Animati razvija umetnost na področju animatronike: konstrukcije in upravljanja robotov, ki simulirajo človeške in živalske značilnosti. Prašiča-robota sta Zoran Srdić Janežič in Otto Uperlainen ustvarila kot potencialno živo bitje z omejenim zavedanjem prostora in lastnega telesa ter gibanja v njem. Prašič zaznava fizične meje, znotraj katerih vedno poišče človeške objekte, doprsnih kipe, nad katerimi ob stiku s prašičem zasveti žarnica. Vendar se dogajanje ne ustavi na idejnem polju (»posvetilo se mi je«), gre korak naprej v ideologijo, determiniranost obeh bitij in njuno indoktrinacijo. Zato namizne luči, ki tolčejo po glavah kipov, delujejo agresivno.
Umetnika razmišljata o vodenem, animiranem prašiču, ki ga oživljata, ter ustvarjata hibrid med kiparsko taktilnostjo in programiranim mehanskim objektom.
////
Umetniški projekt Corporis Animati je del širše zgodbe Corpus Indeterminata, ki raziskuje uporabo nekonvencionalnih kiparskih materialov (prašičja maščoba) in sodobnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami. Zoran Srdić Janežič v sodobni kiparski maniri uporablja vlitke živih živalskih in človeških teles, da bolj kot ekspresivno modelirano obliko poudari prisotnost ali odsotnost množičnega telesa. Trodimenzionalno matrico prašičjega telesa preko AR kode prikliče v fizični prostor gledalca in jo sopostavi fizični lutki.
Opus se ukvarja z razmerjem med vrednostjo in vrednoto: človeško telo je vrednota, živalsko pa ima vrednost. Prašič je za človeka lahko žival, hrana ali material za kip; človeško salo je bilo estetsko v umetnosti, odvečno v kozmetični industriji ter simbolno v razkazovanju bogastva. Nova izrazna sredstva omogočajo nove odnose med realnimi, virtualnimi telesi in roboti, hkrati pa s spajanjem človeškega in živalskega v telo hibrida vzpostavljajo nov, neantropocentričen vrednostni sistem.
Več: http://gulag.si/portfolio-type/corporis-animati
Produkcija: Zavod Gulag / Koprodukcija: Layerjeva hiša / Projekt je podprla Mestna občina Kranj.
Baza 0.0
Dogodek: javna intervencija: :napihljiva skulptura z video projekcijo
Čas: 2030-2200: :2september2015
Kraj: Glavni trg: :Kranj
Situacija: festivala Kamen, škarje in pa pir
Avtorji: Polona Černe: :Aleksandra Saška Gruden: :Larisa Kazić: :Nina Koželj: :Gorazd Krnc: :Zoran Srdić Janežič: :Andrej Strehovec
Produkcija: Zavod Gulag
Koprodukcija: Layerjeva hiša, Kranj: :Materialni sponzor: Studio Černe www.studiocerne.si
Materija 0.1
Mesto je naše. Niti občinska uprava niti oblastniki niti muzeji niti galerije niso bili tu pred nami, prebivalci in pohajalci. Mesto je živ dokaz, da smo se naselili, obljudili, da obstajamo na tem ozemlju, v koeksistenci z okoljem. Mesto je naš dogovor o sobivanju, mesto je naš projekt.
Konvencija 0.2
Druženje je naš presek. Mi ne moremo brez nas: vsak dan mimohodimo, odjemamo, zamenjujemo, dostavljamo, pritiskamo gumbe, fizične in virtualne. Srečamo se na točki X na trgu. X = napihljiva skulptura.
Pravila igre 0.3
Napihljiva skulptura je muha enodnevnica, napihljiva skulptura je iz PVCja. Ljudje, ki se srečajo ob PVC skulpturi, so tam začasno, ljudje, ki so postavili napihljivo skulpturo, se poznajo le bežno. Vsako skupinsko delo je problem in človeka spoznaš v težavi. Mnogo parov in prijateljev se prvič sreča na cesti.
Taktike osvajanja 0.4
Napolnimo prostor s svojo prisotnostjo in postavimo neprisvojljiv, tuj, vesoljski objekt na ulico ter ga poimenujmo svetlobni meteorit. Zidove stavb preoblikujmo z odsevno svetlobo z meteorita, ki jo lahko usmerja vsak pohajalec. Meteorit uporabimo, izrabimo, nanj projeciramo svoje želje. To imenujemo prilagajanje in podrejanje funkcionalnega »urbanega planiranja«. Ali drugače, gre za ekscentrično postavljanje lastne poetične scenografije.
: je kdo omenil srečanje v mestu,
naključno srečanje, po katerem ostaneš,
toda zdaj ni časa in ne govori mi,
da si mestni človek,
navadna drhal si.
Nataša Velikonja, Ostani
Bio 0.0
Polona Černe: :r. 1987, se je po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer industrijsko oblikovanje, izobraževala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo. V času študija je prejela Prešernovo nagrado ALUO za kiparsko delo »Družina«. Prav tako je prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani za skupinsko kiparsko delo »Čakajoči«. Leta 2013 je z diplomo zaključila študij, sedaj živi in dela v Ljubljani. Aleksandra Saška Gruden: :r. 1970, sodi med predstavnike konceptualnega kiparstva in videa pri nas. Kot samostojna ustvarjalka koncipira lastne kiparske projekte, sodeluje na skupinskih postavitvah doma in v tujini ter sodeluje z Radiom Slovenija, kjer pripravlja oddaje o kulturi. Vodi trajni performativni projekt Javna branja v Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru in v mednarodnem prostoru. Larisa Kazić: :zaključuje študij na Fakulteti za arhitekturo. V času študija je leta 2012 kot soavtorica prejela 1. nagrado na mednarodnem natečaju za odrski paviljon na festivalu Flow v Helsinkih. Med drugim je med leti 2011 in 2013 soorganizirala mednarodni site-specific festival HISTeRIA. V zadnjih letih deluje na področju scenskega oblikovanja. Nina Koželj: :r. 1985, deluje na področju kiparstva, grafike, slikarstva in likovne pedagogike. Po končani SŠOF v Ljubljani, se je vpisala na Pedagoško fakulteto (Likovna pedagogika) v Ljubljani, kjer je v letih 2007/10 asistirala pri predmetu keramika, pri prof. Mirku Bratuši, ter v obdobju 2009/11 pri predmetu grafika, pri prof. Črtomirju Frelihu. Od leta 2010 vodi tečaje kiparstva in grafike za odrasle v Art Centru Pionirskega doma v Ljubljani. V preteklih letih se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. L. 2008 je prejela priznanje fotografske zveze Slovenije, 2010 štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, 2014 priznanje na kamniškem ex-temporu ter nagrado na 49. mednarodnem ex-temporu Piran 2014. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom. Gorazd Krnc: :študiral slikarstvo ter diplomiral in magistriral iz videa na ALUO v Ljubljani. S svojimi slikami, video deli oziroma instalacijami je sodeloval na različnih samostojnih in skupinskih razstavah ali projekcijah na Japonskem, Senegalu, Južni Koreji, Braziliji, ZDA, v Sloveniji in Evropi. Med drugim je delal na lokalnih televizijah, trenutno pa predava Video v oblikovanju in Računalniške medije na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Več let aktivno sodeluje z Društvom ArtNetLab in Zavodom Gulag. Zoran Srdić Janežič: :r. 1974, akademski kipar, vizualni umetnik in izdelovalec lutk, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Deluje na področju sodobne umetnosti: performans, kiparstvo, video, risba, grafika in knjiga umetnika (artist book). V svojem delu uporablja humor, da poudari nevralgične točke sodobne družbe, v pretežnem delu svojega kiparstva pa uporablja tradicionalne kiparske materiale na netradicionalen način ali obratno. Je avtor preko 18 samostojnih in številnih skupinskih razstav. Andrej Strehovec: :r. 1978, diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, od leta 2004 deluje na področju arhitekture, predvsem projektiranja, stanovanjskih stavb in notranje opreme. Je soavtor arhitekturnih projektov, notranje opreme in nagrajenih arhitekturnih in urbanističnih natečajev. Od leta 2010 je objavil več strokovnih tekstov v Piranesi (1st Central European Arcihitectural Magazine for the Culture of the Environment). Aktiven je tudi na področju oblikovanja in intermedijske umetnosti pri scenografiji, prostorskem oblikovanju, dizajnu in konceptu (produkcije Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Inštituta Aksioma in Galerije Kapelica). http://strehovecarchitecture.wordpress.com
Od 12. 8. do 23. 8. 2015 v Galeriji DLUL, Breg 22, Ljubljana (tor-pet: 16-20h, sob-ned: 10-14h)
Po lanskoletni razstavi v ljubljanski Mestni hiši, kjer se je začel opus Empire stikes back & forward, umetnika ponovno udarjata na drugi lokaciji. Ob zasledovanju zgodovine mesta Ljubljane z dvatisočletnico Emone in prevpraševanju vojnega nasilja ter nasilja nad ranljivimi skupinami sedaj s temo nacionalnega ponosa ne le ponovno odpirata zgodovinska vprašanja srednjeevropskega prostora – kot je bil opus začrtan – pač pa neposredno posegata v sfero političnega.
In kaj ima umetnost s politiko? Kot globalna družba se danes soočamo s težavami kot so politizacija terorizma, oportunistično ukinjanje civilnih pravic, finančni zlom leta 2007, kriminalizacija civilnih protestov ali neučinkovitost lokalne politike nasproti globalnemu kapitalu. Zadnje je najverjetneje tudi ena od asociacij ob besedni zvezi nacionalni ponos, ki je problematična prav zaradi svoje izpraznjenosti ali prenabitosti s pomeni. Je imel nacionalni ponos zgodovinsko gledano združevalno in preživetveno funkcijo; ali v razmišljanjih sodobnega »globalnega« človeka sploh še nastopa; mar ni za samega umetnika nacionalno nekaj kar mora v svojem premišljevanju nujno preseči; in končno, kakšen bi lahko bil slovenski nacionalni ponos? Ob nacionalnih simbolih in dokumentih kot so zastava, zemljevidi, nageljni ali ustava obiskovalec lahko vzpostavi odnos do te besedne zveze ter jo kontemplira korak dlje od ironije in kritike trenutne državne politike.
Kipi iz blaga nadaljujejo Srdić Janežičevo linijo narative, ki se iz lanskih epskih razsežnosti trupel po bitki (s pozlačenimi glavami večjih dimenzij so zasedale celoten Zgodovinski atrij Mestne hiše) razvijajo v politično ironijo ter s svojimi dodatki kot so kvačkani nageljni in Prešernovi profili celo v šalo. Pomenljivo klečeče kipe po kotih dopolnjujejo mali kipi, ki so bili prisotni že na prejšnjih razstavah in dva večja s kladivi sredi boja. Kot Kranjčan umetnik v kiparstvu uporablja tekstil tudi zaradi bogate zgodovine tekstilne industrije v Kranju, kot izdelovalec lutk pa vpeljuje v svoje razstave šivane kipe.
Drugače se tematike loteva Gorazd Krnc, ki z jekleno zadržanostjo svojih slik na kovinskem nosilcu raziskuje državne simbole: na eni zastavo, ki zaseda celotni prostor slike; na drugi relativno beli površini pa lahko opazimo detajle približno dvajsetih različnih zemljevidov slovenskega ozemlja. In že ne moremo mimo Jasperja Jonesa, ameriškega umetnika, ki je v šestdesetih, za časa vojne v Vietnamu, slikal ameriško Zastavo in takoj za tem reliefno Belo zastavo, na kateri so naplasteni tudi deli časpisov. Jones se je z naslikanim simbolom oddaljeval od ekspresionističnega individualizma (Pollocka) proti vizualnemu simbolu kot predmetu na sebi(Duchampa) in lahko rečemo, da je tudi pri Krncu kontemplacija državnega simbola v trenutno zaostreni politični klimi prepuščena gledalcu.
Kljub sci-fi naslovu opusa, ki definira območje medrasnih, torej vsevesoljnih in kontinuiranih bitk, ter političnemu naslovu nove razstave, je agenda dveh umetnikov pravzaprav nepričakovana: naslov razstave jemljeta neposredno in dobesedno. Sintagma nacionalni ponos vsebuje toliko napetosti, nasprotovanja, ironije, cinizma ali odobravanja, kolikor ga je gledalec in premišljevalec pripravljen vanjo vložiti. Morebitni pun tega (izumirajočega?) družbenega fenomena je pri Krncu povsem v očeh opazovalca. Ob pogledu na nageljne med ritnicama (referenčni avtor je tu Hieronymus Bosch) bi bilo nemogoče trditi, da kipi Srdića Janežiča ne vsebujejo humorne note, a ta je – v skladu z uporabljenim materialom, tkanino – mehka. V njih je veliko več primarne otroške igrivosti, odrasle umetniške nerodnosti, pa tudi vulgarnosti neposredno prikazanega nasilja - kot jo zahteva resnost situacije. Nacionalni ponos je skratka poljubno prazen označevalec, ki skozi to kar bi moralo stati za njim, pa ne, služi kot barometer današnje politične situacije v Sloveniji.
Razstavo je podprla Mestna občina Ljubljana.
Produkcija: Zavod Gulag
V nedeljo, 19. aprila 2015, ob 19. uri v Kinu Šiška (Kiosk v pritličju), Trg prekomorskih brigad 3, Ljubljana
Gosti: Marko Kovačič, Katja Paternoster, Katerina Mirović
Ukvarjanje umetnikov s svetlobo kot medijem umetniškega izraza je prisotno skozi celotno zgodovino umetnosti: uporaba svetlobe v vitrajih, v gotski arhitekturi, uporaba leč kot metode prenosa risbe na platno, postavitev kipov v svetlobne niše v baroku. V sodobni umetnosti se je svetloba spremenila v objekt in medij – z uporabo električnih izvorov svetlobe (Laslo Moholi Nagy), začetki videa in novomedijske umetnosti (Naum June Paik), land artom (Walter de Maria, James Turrell) itd. Porast svetlobne umetnosti se je začel v devetdesetih letih in se danes pojavlja tako v galerijah sodobne umetnostii (Olaf Nicolai, Jenny Holzer), kot tudi v urbanih mestnih jedrih kot grafitarska praksa ali artivistična drža.
Kaj danes pomeni svetlobna umetnost, kako lahko raziskujemo in dojemamo mesto preko svetlobnih virov, kaj je svetlobna onesnaženost in kaj umetniško raziskovanje bodo skušali odgovoriti gosti čajanke. Govorili bomo o svetlobni umetnosti v navezavi na ulično umetnost, svetlobne festivale po svetu in pri nas, umetnika bosta predstavila svoje projekte in razmišljanja o uporabi svetlobe.
Na debati bosta sodelovala kipar in umetnik Marko Kovačič, ki je ustvaril več svetlobnih umetniških del; arhitektka Katja Paternoster, med drugimi avtorica svetlobnega umetniškega dela Nočni obiskovalci, ki bo na ogled v aprilu; ter kustosinja, urednica in producentka festivala Svetlobna gverila Katerina Mirović. Pogovor bo vodil kipar in intermedijski umetnik Zoran Srdić Janežič.
Predstavitve sogovornikov:
Katja Paternoster (roj. Lavriša) je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Kot samostojna arhitektka sodeluje pri projektih in natečajih z različnimi arhitekturnimi biroji. Dejavna je tudi na področju oblikovanja svetlobe, zanima jo predvsem izpostavljanje aktualnih tematik s pomočjo svetlobnih instalacij v odnosu do opazovalca. http://cargocollective.com/arhidoza
Marko Kovačič, rojen leta 1956 v Ljubljani, je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1988 končal specialko za kiparstvo. Deloval je kot ustanovni član Gledališča Ane Monro (1981–1991), skupine R IRWIN S (1983–1985) in skupine Zlati kastrioti (od 2000). Kot samostojni polimedijski in interdisciplinarni umetnik se ukvarja s performansom, skulpturo, z instalacijami, videom, glasbo, s filmom in teatrom. Za svoje delo je leta 1987 prejel nagrado Zlata ptica in leta 1994 Zupančičevo nagrado mesta Ljubljane. Mednarodno združenje ICAN, International Contemporary Art Network s sedežem v Amsterdamu, je razglasilo razstavni projekt Civilizacija plastosov za Delo meseca (februar 2003). www.markokovacic.org
Katerina Mirović, kustosinja, producentka in urednica, je odgovorna za številne umetniške skupine, dogodke in publikacije. Je umetniški vodja avtorske multimedijske skupine Strip Core, soustanoviteljica in članica uredništva revije Stripburger, soustanoviteljica festivala Svetlobna gverila, urednica stripovskih zbirk Republika Strip, Ambasada Strip in O. Samo v zadnjih treh letih je realizirala preko 100 umetniških projektov, nekateri so tudi mednarodni, za kar je (s soavtorji) prejela številne prestižne nacionalne in mednarodne nagrade in priznanja.
Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, Galerija Alkatraz, Center urbane kulture Kino Šiška
V nedeljo, 22. marca 2015, ob 19. uri v Kinu Šiška (Kiosk v pritličju), Trg prekomorskih brigad 3, Ljubljana
Gosti: Miha Vipotnik, Ida Hiršenfelder in Primož Čučnik
Pokazali bomo nekaj videov v kombinaciji s poezijo in poslušali kakšen zvočni posnetek. Pili bomo čaj z zelo raznolikimi gosti, vsak od njih je aktiven na več umetniških področjih ter se ukvarja z različnimi vrstami dela: umetniško produkcijo, pisanjem, pedagoškim, uredniškim, založniškim, publicističnim delom ali je del benda. Vsak od treh lahko pove kakšno misel o kombinaciji poezije z drugimi mediji in svojih umetniških izkušnjah na tem področju.
Zakaj sploh združevati poezijo z drugimi mediji in če že – kateri so najprimernejši? Kako je s samozadostnostjo poezije ter kako z njenim elitizmom in obrobnostjo? So se katera od umetniških sodelovanj izkazala za bolj uspešna kar se tiče kvalitete sodelovanja in manj obrobna glede občinstva? So sodelujoči umetniki in pesniki uživali? So uživali gledalci? Zakaj te oblike sodelovanj niso bolj pogoste in kako se jih lotiti, kje so pomanjkljivosti in kje neizkoriščeni potenciali?
Ob debati bomo predvajali primere video del s poezijo. Sodelovali bodo video umetnik in predavatelj umetniškega videa v Bejrutu Miha Vipotnik, kuratorka in zvočna umetnica, članica Theremidi Orchestra Ida Hiršenfelder ter pesnik in performer v pesniško-zvočnih dogodkih Primož Čučnik. Pogovor bo vodila kiparka in video umetnica Saška Aleksandra Gruden.
Predstavitve sogovornikov:
Ida Hiršenfelder (1977) je kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, ki živi in dela v Ljubljani. Z+MSUM Muzejem za sodobno umetnost Metelkova sodeluje pri projektu Mrežni muzej. Med leti 2007 in 2013 je bila arhivarka za projekt Postaja DIVA, Digitalni video arhiv pri SCCA-Ljubljana. Arhivi in njihovo izginevanje je eno od raziskovalnih področij, iz katerega izhajajo njena predavanja o medijski arheologiji in zgodovini spleta. Je zagovornica in uporabnica prostega in odprtokodnega programja. Od leta 2010 do 2014 je bila kuratorka pri Laboratoriju za znanost in umetnost, Ljudmila. Je članica Theremidi Orchestra, z intermedijsko umetnico Sašo Spačal sodeluje pri seriji sonosezmičnih instalacij v produkciji Kible, s Sašo Spačal je tudi sopobudnica iniciative ČIPke za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost. Splet: beepblip.wordpress.com
Miha Vipotnik je leta 1976 diplomiral iz slikarstva in leta 1979 končal podiplomski študij videa in televizije na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1975 je začel sodelovati s takratno RTV Ljubljana, kjer z ekipo inženirjev in tehnikov eksperimentiral z elektronskim signalom in manipulacije apliciral v eksperimentalne trakove, TV uvodnike in glasbene programe. Leta 1983 z Marie Claude Vogrič ustanovil in vodil mednarodni video festival Video CD, kjer med leti 1983 in 1987 v provizoričnih TV studiih, z najsodobnejšo televizijsko opremo ustvarjajo številne naše in tuje umetniške videe. Od leta 2000 vodi kreativne video delavnice in poučuje umetniški in dokumentarni video na FDV in USEK v Libanonu. Seveda pa režira, ustvarja številne interdisciplinarne projekte in instalacije.
Primož Čučnik (1971) je svoj pesniški prvenec Dve zimi izdal leta 1999, v 2015 pa bo izšla njegova 10 zbirka poezije. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Zlato ptico, Veronikino, Jenkovo ter nagrado Prešernovega sklada. Kot kritik in esejist je leta 2008 izdal tudi knjigo kritik, esejev in fragmentov Spati na krilu, v 2013 pa je izšel njegov roman Otročjost. Prevaja iz sodobne poljske in ameriške poezije in kot urednik dela na reviji Literatura. Leta 2002 je ustanovil žepno založbo Šerpa in postal njen idejni vodja ter urednik. V navezavi na pogovor naj omenimo, da je Primož zbirko Oda na manhatnski aveniji (2003), ki jo je napisal v New Yorku skupaj s pesnikom Gregorjem Podlogarjem, opremil s fotografijami slikarja in umetnika Žiga Kariža, sicer pa raje miži in posluša kot pa gleda sliko, torej je njegovo povezovanje poezije usmerjeno bolj v zvok. Sodeloval je v številnih zvočnih performansih s poezijo, predvsem v sodelovanju s Tomažem Gromom; izdal album Dvojnik, pesniško-zvočno kompilacijo Košček hrupa in ščepec soli in je eden od 3 članov skupine Čučnik Pepelnik Grom, s katerimi je posnel album Pri besedi, z glasom in zvokom.
Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, Galerija Alkatraz, Center urbane kulture Kino Šiška
V nedeljo, 15. februarja 2014, ob 19. uri v Kinu Šiška (Kiosk v pritličju), Trg prekomorskih brigad 3, Ljubljana
Gosti: dr. Andrej Smrekar, Viktor Bernik, mag. Andrej Srakar
Shema deleža za umetnost je pomemben način spodbujanja javnih umetniških postavitev, ki ga poznajo v mnogih evropskih in svetovnih državah: Avstriji, Italiji, Nemčiji, v večini skandinavskih držav, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, večini ameriških večjih mest, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pri ukrepu gre za zakonsko namenitev določenega odstotka (praviloma med 0.5 in 2%) od javne gradbene investicije (npr. gradnje šole, bolnišnice, upravne zgradbe) za javne umetniške postavitve kot del objekta. Pri tem ne gre nujno le za likovna, pač pa tudi glasbena, gledališka, intermedijska, literarna in druga umetniška dela in intervencije v prostor.
V Sloveniji je o bilo o tem ukrepu veliko govora, vendar bolj na načelni ravni, vse do konca preteklega desetletja, ko je raziskovalna skupina v okviru Zavoda za kiparstvo opravila obsežnejšo raziskavo o takšnem načinu podpiranja t.i. javne umetnosti tudi v Sloveniji, ki je kasneje našla pot v knjižno izdajo. Na osnovi raziskave je bil nato spisan in medresorno usklajen Zakon o shemi deleža za umetnost, ki pa je iz različnih razlogov na koncu pristal v predalih ministrstva za kulturo kot še vrsta drugih tovrstnih pobud.
Namen pogovora torej ni le rezoniranje na načelni, teoretski ravni, ker predpostavljamo, da se velika večina umetniške javnosti strinja, da je zakon dobrodošel in potreben. Celotno kulturno in širšo javnost želimo ponovno ozavestiti, da so bile na to temo že izvedene vse potrebne analize in je zakon že pripravljen, spisan ter čaka na to, da se ga kdo spomni in končno udejanji. Pogovor se bo obenem vezal na prihajajočo umetniško akcijo in simpozij Zavoda masa (Made in China), ki bosta potekala na isto tematiko.
Na debati bodo sodelovali dr. Andrej Smrekar iz Narodne galerije; slikar, umetnik in avtor projekta Made in China Viktor Bernik; pogovor pa bo povezoval ekonomist in eden od avtorjev takratnih raziskav in zakona mag. Andrej Srakar. Z Ministrstva za kulturo se na vabilo še niso odzvali.
Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, Zavod MASA, Galerija Alkatraz, Center urbane kulture Kino Šiška
Zvočni performans z videom in poezijo
24. januarja 2015 ob 21. uri v Menzi pri koritu na Masarykovi 24 v Ljubljani
Zvok=============================================Simon Bergoč
Video======================================== =====Gorazd Krnc
Poezija=============================Barbara Jurša, Jana Putrle Srdić
Interaktivna e-poezija===============================Jaka Železnikar
Deležni boste skupinske avdiovizualne terapije z uporabo DIY oscilatorjev in efektov, kolažiranim videom, besedo in interaktivno eksperimentalno poezijo. Serija dogodkov Nakonektana poezija prinaša medmedijske in medžanrske povezave s področja besedne, zvočne in vizualne umetnosti. Tokratni povod za sešn sta še topli pesniški zbirki Leta v oklepaju (Barbara Jurša) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (Jana Putrle Srdić). Povabite se v našo časovno luknjo.
Vstop prost. Knjige pesnic in pesnika prvič in zadnjič po 10 eu.
Nastopajoči:
Simon Bergoč kot zvočni umetnik raziskuje zvok z uporabo DIY oscilatorjev in efektov. Igra pri Theremidi Orchestra in Phonotrash, poleg tega pa je tonski tehnik pri Nevemnevem. Trenutno sodeluje pri postavitvi intermedijske instalacije Nevromat.
Gorazd Krnc je študiral slikarstvo ter diplomiral in magistriral iz videa na ALUO v Ljubljani. S svojimi slikami, video deli oziroma instalacijami je sodeloval na različnih samostojnih in skupinskih razstavah ali projekcijah na Japonskem, v Senegalu, Južni Koreji, Braziliji, ZDA, v Sloveniji in Evropi. Med drugim je delal na lokalnih televizijah, trenutno pa predava Video v oblikovanju in Računalniške medije na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Več let aktivno sodeluje z Društvom ArtNetLab in Zavodom Gulag.
Barbara Jurša deluje kot prevajalka (med drugim prevajalka poezije), raziskovalka na področju ekološke literarne vede, pesnica, literarna kritičarka (za Poglede, Sodobnost in Literaturo) ter učiteljica angleščine. Svojo poezijo je revijalno objavljala predvsem v Dialogih, Apokalipsi, Sodobnosti in Novi reviji. Njen pesniški prvenec Leta v oklepaju je izšel leta 2014 pri založbi Droplja. Živi v Ljubljani.
Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost (Galerija Kapelica, Zavod Gulag), občasna prevajalka poezije in piska tekstov o umetniškem filmu. Izdala je tri zbirke (Kutine, 2003, Lahko se zgodi karkoli, 2007, To noč bodo hrošči prolezli iz zemlje, 2014). Poleg knjige v Buenos Airesu (Puede pasar cualquier cosa, 2011) in New Yorku (Anything could happen, 2014) sta v pripravi njeni knjigi v Bukarešti in Madridu.
Jaka Železnikar. Pesnik, pionir spletne umetnosti in e-literature. Kulturo spletne interaktivne programsko podprte besede-podobe goji še iz časov, ko ni bilo Googla. http://www.jaka.org
Produkcija: Zavod Gulag
Koprodukcija: Društvo Ljudmila, Menza pri koritu
